Sodba I Up 444/2001 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike

Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 417/99-8 z dne 6.2.2001.

[JEDRO]

Vloga tožnice z dne 29.4.1999, s katero je predlagala obnovo

postopka, ki je bil končan z odločbo, ki ji je bila vročena dne

16.2.1993, je bila vložena po preteku objektivnega roka pet let.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka

59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in

70/2000, v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo

tožene stranke z dne 12.9.1999. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena

pritožba tožnice zoper sklep Upravne enote D., Oddelka za

gospodarstvo in prostor z dne 23.6.1999, s katerim je ta organ

zavrgel predlog tožnice za obnovo postopka, končanega z delno odločbo

Oddelka za gospodarstvo Skupščine občine D. pod isto opr. št. z dne

11.2.1993. Tožena stranka je soglašala z odločitvijo prvostopnega

upravnega organa, saj dejstva, na katere se sklicuje tožnica, ne

predstavljajo nova dejstva v smislu Zakona o splošnem upravnem

postopku (ZUP-86). Poleg tega pa ta predpis za predlaganje obnove

postopka določa dva zakonita in nepodaljšljiva roka, subjektivni rok

enega meseca in objektivni rok 5 let. Odločba Oddelka za gospodarstvo

Skupščine občine D. z dne 11.2.1993, je postala dokončna dne 2.3.1993

in je torej petletni objektivni rok, v katerem je bilo mogoče

zahtevati obnovo postopka že potekel. Sodišče prve stopnje je v

obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je obnova postopka izredno

pravno sredstvo po ZUP. Eden izmed zakonsko določenih pogojev za tako

izredno pravno sredstvo je tudi rok, v katerem se lahko predlaga

obnova postopka. ZUP v 3. odstavku 252. člena določa petletni

objektivni rok, ki velja tako za stranko, javnega tožilca, kot tudi

upravni organ. Učinek objektivnega roka je v tem, da se po preteku 5

let od vročitve dokončne odločbe stranki, obnova postopka ne more

predlagati, pa tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Navedena delna

odločba Oddelka za gospodarstvo Skupščine občine D. z dne 11.2.1993

je postala dokončna dne 2.3.1993. Odločba je bila vročena strankam

15. oziroma konkretno tožnici dne 16.2.1993. Zoper to odločbo ni bila

vložena pritožba. Petletni rok, v katerem bi lahko tožnica predlagala

obnovo postopka, je potekel dne 16.2.1998. Iz spisne dokumentacije je

razvidno, da je tožnica predlog za obnovo postopka vložila dne

29.4.1999. Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da obnova

postopka zaradi poteka objektivnega petletnega roka ni več mogoča.

Tožnica v pritožbi navaja, da je bilo premoženje, gozd v skupni

površini 43 ha 29 a in 90 m2, leta 1946 podržavljeno J.V., A.V. in

B.V. - J., ki so bili idealni lastniki vsak do 1/3. V postopku

vračanja pa je bil uporabljen drugačen ključ. V letu 1952 je bilo

J.V. vrnjeno 12 ha, 3 a in 70 m2 gozda. V letu 1993 pa je bilo

vsakemu od idealnih lastnikov vrnjeno po 9 ha 8 a in 86 m2 gozda.

Pošteno bi bilo, da bi vsak od idealnih solastnikov dobil vrnjeno 1/3

podržavljenega gozda.

Tožena stranka in prizadete stranke B.J., H.V. in J.V. na pritožbo

niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

ZUP/86 v 3. odstavku 252. člena določa, da se po preteku petih let od

vročitve odločbe stranki obnova ne more več predlagati in tudi ne

uvesti po uradni dolžnosti. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da

je bila odločba Oddelka za gospodarstvo Skupščine občine D. z dne

11.2.1993, vročena tožnici dne 16.2.1993. Z vlogo z dne 29.4.1999 je

tožnica predlagala obnovo postopka, ki je bil zaključen z navedeno

odločbo. Od vročitve odločbe do vložitve predloga za obnovo postopka

je tako preteklo več kot 5 let. Zato je po presoji pritožbenega

sodišča odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbe pravilna.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno in ker prav tako niso podani

razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo na

podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje.