Sodba I Up 846/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 211/98-9 z dne 13.6.2000.

[JEDRO]

Pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja je tudi ta, da mora oseba, kateri je bilo povzročeno nasilno dejanje na Hrvaškem, izkazati, da je po prenehanju nasilja imela stalno prebivališče v Sloveniji.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 3.6.1998, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Upravne enote M. z dne 17.2.1998. S to odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožnika za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ker ob prenehanju nasilnega dejanja, ki mu je bilo povzročeno na ozemlju Hrvaške, ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, kamor se je preselil šele leta 1947.

V razlogih izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je italijanski okupator zaprl tožnika v S. 14.8.1941, in mu je bilo nasilno dejanje povzročeno na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da se je tožnik naselil v Sloveniji 1.12.1947, in sicer v R., kamor je bil službeno premeščen. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ki jih določa 4. odstavek 2. člena ZZVN, kjer je kot pogoj za pridobitev tega statusa predpisano tudi, da je moral prosilec imeti ob prenehanju nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Kot kraj stalnega prebivališča šteje kraj, kjer ima oseba namen stalno prebivati. Tožnik je v tožbi navajal, da je bil poslan v T. zaradi zdravljenja. Po odpustu iz bolnišnice se je tam priključil partizanom ter ostal v T. po ukazu komande NOB. Zato ni mogoče šteti, da je imel stalno prebivališče v Sloveniji, ker teritorialno območje Slovenije šteje le sedanje območje Republike Slovenije. Mesto T. pa tudi 1945. in 1946. leta, ko se je tam nahajal tožnik, mednarodno pravno ni bil teritorij Republike Slovenije. Zato je tožbeni ugovor, da je tožnik tedaj imel status stalnega prebivalca Republike Slovenije, neutemeljen. Tudi po noveli ZZVN-D ki velja od 19.6.1999, tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 4. odstavka 2. člena tega zakona, saj se po tej noveli šteje, da izpolnjuje prosilec pogoj za priznanje zahtevanega statusa tedaj, če se je naselil v Sloveniji z namenom stalnega prebivanja najkasneje do 31.12.1945. Tega pogoja tožnik ne izpolnjuje, zato je tožbo zavrnilo.

Tožnik v pritožbi, predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in tudi odpravo odločbe tožene stranke. Navaja da je bil v obdobju od 14.8.1941 do 15.5.1945 dejansko izpostavljen vojnemu nasilju in se ne strinja z ugotovitvijo, da ni imel statusa prebivalca Republike Slovenije. Ima potrdilo Prijavnega urada Občine T. iz katerega je razvidno, od kdaj do kdaj je bil stalno prijavljen. Iz kaznilnice na E. je bil odpuščen 17.2.1944, dne 29.4.1945 pa se je priključil NOB. Po prenehanju bojev je bil vključen v komando prvega sektorja narodne obrambe za mesto T., kjer se je nato zdravil zaradi posledic vojnega nasilja. Od tam je dobil odredbo, naj se ga napoti v Z. oziroma B.. Dne 16.1.1946 se je poročil z M.I., tržaško Slovenko s katero sta skupaj odšla na nove dolžnosti. Meni, da je bil T. tako kot K.

teritorij Slovenije in da je s prijavo bivališča v T. imel tudi status prebivalca Slovenije. Predlaga da pritožbeno sodišče ponovno prouči upravni spis, izvede nove dokaze in odpravi odločbo prve in druge stopnje ter izpodbijano sodbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Za svojo odločitev je navedlo pravilne razloge, uporabilo pa je tudi pravilno zakonito podlago za odločanje. Nova dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje svojo pritožbo ne morejo biti predmet presoje v pritožbenem postopku. Prvostopno sodišče je presojalo v upravnem sporu samo tisto dejansko podlago, ki je bila ugotovljena v upravnem postopku in na kateri temelji izpodbijana odločba. To je pravilno, saj tožnik v upravnem sporu ne more zahtevati presoje tistih dokazov, ki jih je imel možnost predlagati že v upravnem postopku. Prav tako ti dokazi presegajo okvir dopustne presoje v pritožbenem postopku.

Odločitvi sodišča prve stopnje in tožene stranke temeljita na pravilni ugotovitvi, da tožnikovo prebivanje v T., po tem, ko je nad njim prenehalo vojno nasilje ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, saj mesto T. ni štelo za teritorij Republike Slovenije. Zato ne izpolnjuje navedenega zakonitega pogoja za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN.

O predlogu za oprostitev sodne takse, ki ga tožnik uveljavlja v pritožbi, ni pristojno odločati Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu prvostopne sodbe ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).