Appeal dismissed; local law provision does not override administrative litigation statute's strict filing deadline.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 914/2000-6 z dne 29.9.2000.

[JEDRO]

Določba šestega odstavka 33. člena Zakona o lokalni samoupravi, da lahko župan začne postopek pri upravnem sodišču, ne pomeni, da ga lahko začne kadarkoli, ne da bi upošteval roka za vložitev tožbe po prvem odstavku 21. člena in prvem odstavku 26. člena ZUS, saj gre po ZUS za prekluziven rok, ki ga ni mogoče podaljšati.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je dne 25.5.2000 vložil tožbo, ki jo je po pozivu prvostopnega sodišča dopolnil 14.6.2000, zaradi presoje zakonitosti sklepa tožene stranke o imenovanju nadzornega odbora v javnem podjetju Komunala T., katerega ustanovitelj je na podlagi Odloka o ustanovitvi in organiziranju javnega podjetja Komunala T. (Uradni list RS, št. 18/94 in 64/99) Občina T., ki ga je tožena stranka najprej sprejela na svoji sedmi redni seji dne 6.10.1999 na predlog komisije za volitve, imenovanja in mandatna vprašanja. Ta sklep je tožnik zadržal v skladu z določbo 33. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93, 45/94 - odločba Ustavnega sodišča - US, 57/94, 14/95, 20/95 - odl. US, 63/95 - obvezna razlaga, 73/95 - odl. US, 9/96 - odl. US, 39/96 - odl. US, 44/96 - odl. US, 70/97, 10/98, 68/98 - odl. US, 74/98, 12/99 - sklep US, 16/99 - popr. skl. US, 59/99 in 70/00) in 41. členom Statuta Občine T. ter ga dal v ponovno obravnavo toženi stranki. Na osmi redni seji dne 24.11.1999 je tožena stranka sprejela uvodoma navedeni izpodbijani sklep, ker se s tožnikovimi razlogi za zadržanje sklepa ni strinjala.

Prvostopno sodišče se v obrazložitvi svojega sklepa sklicuje na določbe 1. odstavka 157. člena Ustave Republike Slovenije, 6.

odstavka 33. člena Zakona o lokalni samoupravi in 1. odstavka 1.

člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Prvostopno sodišče meni, da je v konkretnem primeru izpolnjen pogoj odsotnosti drugega sodnega varstva ter tako podan formalni pogoj za uveljavitev sodnega varstva v upravnem sporu.

V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo dne 25.5.2000 zoper navedeni izpodbijani sklep tožene stranke z dne 24.11.1999. Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je določen v 1. odstavku 26. člena ZUS, ki določa, da je treba tožbo vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta oziroma v konkretnem primeru od dneva seje (24.11.1999), na kateri je tožena stranka izdala izpodbijani sklep. Po določbi 2. odstavka 34. člena ZUS je sodišče dolžno ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti tudi na razloge, taksativno določene v 1. odstavku tega člena, po katerem mora sodišče zavreči tožbo s sklepom, če ugotovi, da je podan katerikoli izmed alternativnih razlogov, navedenih v tej določbi. Glede na navedeno, po mnenju prvostopnega sodišča, že iz podatkov tožbe izhaja, da je bila tožba vložena šest mesecev od dneva seje (25.5.2000), na kateri je tožena stranka izdala izpodbijani sklep (24.11.1999). Zato je prvostopno sodišče zavrglo tožbo na podlagi določbe 2. točke 1.

odstavka 34. člena ZUS kot prepozno, ne da bi se pri tem sploh spuščalo v presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa tožene stranke.

Tožnik v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje meni, da je prvostopno sodišče pri izdaji navedenega sklepa kršilo pravila postopka ter materialne določbe. Odločitev tožene stranke, to je sprejem sklepa o imenovanju, nima značaja upravne zadeve, saj sprejem sklepa ne temelji na določbah Zakona o splošnem upravnem postopku, ampak na določbah Zakona o lokalni samoupravi. Slednji zakon ne določa županu, v konkretnem primeru tožniku, ki predstavlja in vodi občinski svet ter skrbi za njegovo zakonito delo, posebnega roka, v katerem mora sprožiti postopek pri upravnem sodišču. Zaradi tega tudi ni mogoče upoštevati roka iz 1. odstavka 26. člena ZUS pri vložitvi tožbe za oceno zakonitosti v upravnem sporu izpodbijanega sklepa tožene stranke, saj ne gre za upravno zadevo.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče meni, da je prvostopno sodišče utemeljeno zavrglo tožbo kot prepozno po 2. točki 1. odstavka 34. člena ZUS in zavržbo utemeljeno obrazložilo. Pri tem je pravilno ugotovilo, da bi v konkretnem primeru tožnik moral tožbo vložiti v tridesetih dneh od dneva seje, na kateri je tožena stranka izdala navedeni sklep v obliki posamičnega akta, to je od 24.11.1999 naprej. Sicer pa tudi iz listin, ki jih je tožnik priložil tožbi, izhaja, da je tožnik sam posredoval ta sklep, kot tisti ki skrbi za izvajanje odločitev občinskega sveta (3. odstavek 33. člena Zakona o lokalni samoupravi), imenovanim v nadzorni odbor Komunale T. (predsedniku in trem članom), direktorju občinske uprave, pravni svetovalki in Komunali T., in sicer dne 14.3.2000.

Ker je tožnik vložil tožbo zoper navedeni sklep tožene stranke šele 25.5.2000, je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je ta tožba očitno prepozna in jo je bilo treba zato zavreči kot prepozno (2. točka 1. odstavka 34. člena ZUS). V tem primeru pa sodišče ne presoja zakonitosti izpodbijanega sklepa tožene stranke oziroma posamičnega akta oziroma ga ne obravnava in merito, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče.

Neupošteven je tožnikov ugovor v pritožbi, da Zakon o lokalni samoupravi ne določa županu posebnega roka, v katerem mora sprožiti postopek s tožbo pri upravnem sodišču, saj mu tak rok določa citirani 1. odstavek 26. člena ZUS oziroma 1. odstavek 21. člena ZUS. Zato ni mogoče pritrditi tožnikovemu stališču, da glede na določbo 6.

odstavka 33. člena Zakona o lokalni samoupravi (če občinski svet ponovno sprejme enako odločitev, lahko župan začne postopek pri upravnem sodišču) ni potrebno upoštevati roka iz 1. odstavka 26.

člena ZUS. Tako stališče, bi pomenilo, da bi lahko župan vložil tožbo pri upravnem sodišču kadarkoli po sprejemu oziroma izdaji posamičnega akta, ki se nanaša na izvolitev kateregakoli občinskega funkcionarja, za kar ni podlage v 1. odstavku 21. člena in 1. odstavek 26. člena ZUS, gre za prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati.

Glede na to, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS, v zvezi z 68. členom ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.