Sklep I Up 943/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1228/99-6 z dne 10.7.2000 in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

[JEDRO]

Prvostopno sodišče ni ugotovilo, ali je tožnik pobegnil pred prisilno izselitvijo, ki naj bi mu grozila zaradi očetovega odhoda v partizane ali iz drugega razloga, glede na to, da je tožnik med postopkom vseskozi navajal, da je okupator nad njim in njegovo družino izvajal nasilje. V sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97, nadalje ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.7.1999. S to odločbo je tožena stranka na podlagi upravne revizije odpravila odločbo Upravne enote B. z dne 30.6.1998, s katero je ta tožniku priznala status žrtve vojnega nasilja - begunca za obdobje od 3.10.1943 do 15.5.1945. Tožena stranka je v reviziji prvostopne odločbe odločila, da se tožniku status žrtve vojnega nasilja in pravice ne priznajo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnikova družina v času pred begom živela v P., to je na izselitvenem območju, vendar je bil tožnikov oče rudar v rudniku G., zato niti tožnikovega očeta, niti njegove družine Nemci niso izselili, niti jim izselitev ni grozila. Tožnikov oče je 9.9.1943 odšel v partizane, tožnik pa je z družino v začetku oktobra 1943 odšel v P., ki so bile na neizselitvenem območju. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa ne predstavlja podlage za ugotovitev, da je tožnik pobegnil pred prisilno izselitvijo v smislu 2. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97 - nadalje ZZVN). Po tožnikovih navedbah so bili predvideni za izselitev takoj po očetovem odhodu v partizane, za kar so izvedeli iz pisnega obvestila, ki je bilo nabito na vrata njihove hiše. Pisni dokaz o tem, da bi bila tožnikova družina dejansko predvidena za prisilno izselitev v Nemčijo ne obstaja, pač pa le potrdilo Združenja borcev in udeležencev NOB, Območnega odbora B. z dne 22.8.1997, iz katerega izhaja, da je I.B., tožnikov oče, stopil v NOB dne 9.9.1943. Posredno je o begu družine B. zaradi grožnje pred prisilno izselitvijo izpovedala priča I.K., vendar je ta živel na neizselitvenem pasu v P. tako, da dogodkov ni mogel neposredno zaznati. Zgolj dejstvo, da je tožnikov oče odšel v partizane, samo po sebi ni zadosten dokaz o tem, da je tožniku grozilo vojno nasilje ali prisilni ukrep po ZZVN. Ker tožnik torej ni dokazal, da bi pobegnil pred prisilno izselitvijo, ki naj bi mu grozila zaradi očetovega odhoda v partizane, je tožena stranka odločila pravilno, ko tožniku ni priznala statusa žrtve vojnega nasilja.

V svoji pritožbi tožnik navaja, da je bilo že zaradi tega, ker je oče odšel v partizane slutiti, da bodo okupatorji izvedli povračilni ukrep zoper njihovo družino, saj je Nemce tedaj vsaka izguba delovne sile močno prizadela. Ta ukrep se je pokazal tako, da so jim na vhodna vrata nabili obvestilo o predvideni izselitvi. Pisni dokaz o tem, da bi bila njihova družina predvidena za izselitev v Nemčijo, res ne obstaja, obstaja pa njegovo pričevanje, kakor tudi pričevanje njegovih še živečih bratov in sester, ki so dve leti svojega otroštva preživeli po tujih hišah in kozolcih.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Žrtev vojnega nasilja je državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev (1. člen ZZVN). Žrtev vojnega nasilja po tem zakonu je ob pogojih iz 1. člena tega zakona oseba, ki so jo nemške, italijanske, ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo (interniranec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok). Žrtev vojnega nasilja je tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (begunec) (1. in 2. odstavek 2. člena ZZVN).

Kot je na podlagi tožnikovih navedb in upravnih spisov ugotovilo prvostopno sodišče, je tožnikova družina v času pred begom živela v P. Po tem, ko je tožnikov oče dne 9.9.1943 odšel v partizane, pa je tožnik z družino v začetku oktobra 1943 odšel v P. Ta dejstva v postopku niso bila osporavana.

Prvostopno sodišče pa ni ugotovilo, ali je tožnik pobegnil iz P. pred prisilno izselitvijo, ki naj bi mu grozila zaradi očetovega odhoda v partizane ali iz drugega razloga. Sprejelo je samo stališče, da tožnik ni dokazal, da bi pobegnil pred prisilno izselitvijo, ki mu je grozila zaradi očetovega odhoda v partizane.

Tožnik je med postopkom vseskozi navajal, da je okupator nad njim in njegovo družino, po očetovem odhodu v partizane, izvajal nasilje. Okoliščine v zvezi z nasiljem kot povračilnim ukrepom okupatorja, tožnik ponavlja tudi v pritožbi, te okoliščine pa pred prvostopnim sodiščem niso bile presojene. Grožnja z vojnim nasiljem oziroma prisilnim ukrepom po ZZVN se torej, po tožnikovih navedbah, ne izkazuje zgolj v dejstvu, da je tožnikov oče odšel v partizane, temveč naj bi se nasilje okupatorja zoper tožnika kazalo tudi s predvideno izselitvijo. Kot dokaz za navedno dejstvo je tožnik v tožbi predlagal zaslišanje prič, ki ju bo potrebno v ponovljenem postopku v zvezi z navedenim dodatno zaslišati. Po tako izvedenem dokaznem postopku bo moralo sodišče skrbno presoditi vse izvedene dokaze, saj zgolj navedba, da priča dogodkov ni mogla neposredno zaznati, ne zadošča.

Ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ima ta pomankljivosti, zaradi katerih se ne more prizkusiti. Takšno postopanje predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, nadalje: ZPP), ki se v tem postopku uporablja na podlagi 16. člena ZUS. Na takšno kršitev mora pritožbeno sodišče po 2.

odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS, pritožbi iz navedenih razlogov ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek.