Sodba I Up 634/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1769/99-9 z dne 29.5.2000.

[JEDRO]

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca, mora biti izkazano konkretno in neposredno vojno nasilje, pred katerim je oseba pobegnila. Splošne okoliščine vojne, ki osebe niso neposredno ogrožale, ne morejo biti podlaga za priznanje tega statusa.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 25.10.1999, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnice proti odločbi Upravne enote B. z dne 3.6.1997. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožnice in ji ni priznal statusa žrtve vojnega nasilja in iz tega statusa izhajajočih pravic.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ni sporno, da je tožnica skupaj s svojo družino v aprilu leta 1941 pobegnila iz vasi B. v vas B. in kasneje v vas G. Iz zgodovinskih virov je razvidno, da je nemški okupator začel izseljevati iz tako imenovanega izselitvenega pasu v oktobru leta 1941, ko so nemške okupacijske oblasti sprejele Razglas o državno političnih ukrepih v obmejnem pasu (20.10.1941). Tožnica in njena družina torej v aprilu leta 1941 ni mogla bežati pred prisilnim ukrepom. Tožnica pa v postopku ni predložila nobenih listinskih dokazov o tem, da bi bila ona ali njena družina izpostavljena prisilnim ukrepom, ali da bi bilo nad njimi storjeno nasilno dejanje, pred katerim je s svojo družino zbežala iz vasi B. V času vojne je tožnica živela v vasi G., ki je spadalo v obmejni izselitveni pas, vendar pa tudi iz zgodovinskih virov ne izhaja, da bi bila ona ali njena družina na spisku za izselitev. Strinja se z odločitvijo tožene stranke, da tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja po določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN). Upoštevati je potrebno, da že celotno obdobje druge svetovne vojne samo po sebi predstavlja obdobje nasilja in strahu, vendar pa ni namen ZZVN, da vse osebe, ki so preživele obdobje druge svetovne vojne pridobijo status žrtve vojega nasilja. Tožnica pa v obravnavanem primeru ni uspela dokazati, da bi bila dejansko izpostavljena nasilnim dejanjem oziroma prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Odločitev tožene stranke je zato pravilna in temelji na zakonu.

Tožnica v pritožbi navaja, da je njena družina morala pobegniti pred "prisilnim nasiljem", ker je bilo v B. hujše kot v drugih krajih in bi jih, če ne bi pobegnili pred nemškim okupatorjem, postrelili.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZZVN kot žrtve vojnega nasilja opredeljuje državljane Republike Slovenije, ki so bili v vojni ali v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljeni nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Med žrtve vojnega nasilja (begunce) ZZVN šteje tudi osebe, ki so morale zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov pobegniti pred vojnim nasiljem. Begunec je po določbi 2. odstavka 2. člena ZZVN tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo. Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca, mora biti izkazano konkretno in neposredno vojno nasilje, pred katerim je oseba pobegnila. Splošne okoliščine vojne (taborišča, internacije, izgoni), ki osebe niso neposredno ogrožale, ne morejo biti podlaga za priznanje tega statusa. Za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN je potrebno ob vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem, ki morajo biti dejansko podani, ali prisilnim ukrepom. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje s pravilno uporabo materialnega prava, pravilno pritrdilo ugotovitvi tožene stranke, da tožnica ni uspela dokazati, da so bili ona in njena družina dejansko izpostavljeni takšnim nasilnim dejanjem oziroma prisilnim ukrepom.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo vse tožbene ugovore tožnice. Razlogi, ki jih sodišče pri tem navaja, so skladni s podatki upravnih spisov in z določbami ZZVN, na katere se sodišče pri tem sklicuje. Zato pritožbene navedbe, ki jih je tožnica smiselno navajala že v tožbi kot tožbene navedbe in jih je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.