Sklep VI Ips 2/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

[JEDRO]

Edini upravičeni vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti je lahko le vrhovni državni tožilec.

[OBRAZLOŽITEV]

Komisija za pritožbe pri toženi stranki je s sklepi z dne 7.7.1999 odločila: da se končni uspeh učenca I.P. ne popravi, da se potrdijo odločitve komisij za ugovor na ocene iz slovenskega in angleškega jezika ter matematike in da so odločitve navedenih komisij dokončne.

Upravno sodišče RS je s sklepom, št. U 1269/98-3 z dne 5.4.2000, tožnikovo tožbo zoper navedene sklepe zavrglo na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS). Po presoji sodišča prve stopnje je ocenjevanje učencev v osnovni šoli opravilo strokovne narave. S samo oceno, kot ovrednotenjem znanja, se ne odloča o pravici ali koristi, ki bi jo zakon učencu varoval, niti se z njo ne nalaga nobena obveznost. Zato sklepi komisije tožene stranke niso upravni akti. Z ocenjevanjem, kot vrednotenjem znanja, pa se tudi ne posega v ustavne pravice posameznika.

Vrhovno sodišče RS je s sklepom, št. I Up 535/2000-3 z dne 25.10.2001, tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep Upravnega sodišča RS, št. U 1269/98-3 z dne 5.4.2000. Pritožbeno sodišče se je strinjalo s presojo, da izpodbijani sklepi niso upravni akti in ne drugi akti, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu. Strinjalo se je tudi, da tožba ni bila vložena po 3. odstavku 1. člena ZUS.

Proti sklepu Upravnega sodišča RS, št. U 1269/98-3 z dne 5.4.2000, v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 535/2000-3 z dne 25.10.2001, vlaga tožnik zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga razveljavitev napadenih sklepov oziroma meritorno odločitev o sporu na podlagi tožbe. Meni, da je tožena stranka nosilka javnega pooblastila, ki je izdala izpodbijane akte, ki spadajo med t.i. druge akte. Kot gimnazijec brez sredstev za preživljanje prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže zaradi naslednjih razlogov:

Po določbi 1. odstavka 80. člena ZUS lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo vrhovni državni tožilec.

Zahtevo mora vložiti v treh mesecih od tedaj, ko je bil stranki, v katere korist je bila izdana odločba, vročen njen prepis (2. odstavek 80. člena ZUS). Po navedenih določbah je, po presoji Vrhovnega sodišča RS, edini upravičeni vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti lahko le vrhovni državni tožilec.

V konkretni zadevi je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil sedaj polnoletni I.P., vendar po določbi 1. odstavka 80. člena ZUS tožnik ni upravičena oseba za vložitev te zahteve. Zato je Vrhovno sodišče RS njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 1. odstavka 82. člena ZUS zavrglo.

O oprostitvi plačila sodnih taks sodišče ni odločalo, ker pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti plačilo sodnih taks ni predvideno.