Sklep I Up 817/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 67/98-6 z dne 30.5.2000 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

[JEDRO] Glede na to, da je tožena stranka v revizijskem postopku odvzela tožniku status prisilnega mobiliziranca, lahko tožnik v upravnem sporu dokazuje, da je bil vpoklican v nemško vojsko iz domačega kraja in ne iz kraja v avstrijski deželi Štajerski, za kar je našel dokaze šele po odločanju tožene stranke.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.1.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote M. z dne 21.1.1996 ter odločila, da se tožniku ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. V postopku revizije je tožena stranka ugotovila, da je bil tožnik v času prisilne mobilizacije v nemško vojsko zaposlen v kraju G., ki leži na območju avstrijske Štajerske in zato ni izpolnjen pogoj iz 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 68/96, v nadaljevanju ZZVN) za priznanje navedenega statusa. Sodišče prve stopnje je sledilo odločitvi tožene stranke, saj je na podlagi podatkov v upravnih spisih menilo, da prisilni ukrep okupatorja ob prisilni mobilizaciji tožnika v nemško vojsko res ni bil storjen na območju sedanje Republike Slovenije, Furlanije-Julijske krajine ali avstrijske Koroške oziroma na območju nekdanje Kraljevine Jugoslavije in da zato ne obstojijo pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Na podlagi določbe 14. člena ZUS pa je zavrnilo tožbeni ugovor, da je tožnik šele po prejemu odločbe tožene stranke po naključju doma našel dokaz, da je bila mobilizacija dejansko izvršena v domačem kraju, torej v L. vasi pri P., saj se je tik pred mobilizacijo vrnil v svoj domači kraj. V svoji pritožbi tožnik smiselno uveljavlja pritožbena razloga nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi in odločba tožene stranke odpravi. Meni, da je sodba krivična, ker mu neupravičeno in v nasprotju z veljavnimi zakoni jemlje pravico do statusa žrtve vojnega nasilja. Pri tem sodišče nepravilno uporablja ZZVN in njegovo novelo ZZVN-B. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 438/97-7 z dne 16.9.1998. Tožena stranka je zato predlagala spremembo ZZVN, ki je vsebovana v noveli ZZVN-D (Uradni list RS, št. 43/99). Po njegovem mnenju je tožena stranka v tej noveli priznala napako v svojem tolmačenju ZZVN. Zato upravno sodišče ne bi smelo pri sodbi uporabiti negativnega mnenja tožene stranke. Bil je namreč dejansko vpoklican iz domačega kraja, kamor so mu poslali tudi poziv za poklic v nemško vojsko. Tega dokumenta upravno sodišče ni upoštevalo, ker je bil dostavljen naknadno. Dodatna dokumentacija pa ni prepovedana in bi jo sodišče moralo upoštevati. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Glede na to, da je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja, je imel tožnik v postopku prvo možnost za izpodbijanje ugotovitev tožene stranke s sprožitvijo upravnega spora. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, predvsem pa se ni opredelilo do vseh pomembnih in za ta upravni spor upoštevnih tožbenih navedb in do predlaganih dokazov. Zlasti se ni opredelilo do s tožbo predložene pisemske ovojnice, v kateri naj bi tožniku bil vročen poziv za mobilizacijo v domači vasi pri P. in ne v G. v sedanji avstrijski deželi Štajerski. Ta okoliščina, v kolikor bo dokazana njena resničnost, bo, po mnenju pritožbenega sodišča, pomembna za odločitev o tem, ali je bil prisilni ukrep okupatorja izvršen na ozemlju sedanje Republike Slovenije in da je s tem tudi podana možnost uporabe ZZVN, ki je veljal ob času odločanja tožene stranke. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo tega dokaza zavrniti na podlagi določbe 14. člena ZUS. Pritožbeno sodišče pa zavrača pritožbene ugovore, ki se nanašajo na določbe ZZVN-D (Uradni list RS, št. 43/99), saj se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v upravnem sporu sodišče presoja zakonitost upravnega akta na podlagi materialnega predpisa, ki je veljal v času izdaje odločbe prve stopnje oziroma v času, ko je bilo o pravici odločeno, ne pa na podlagi kasneje uveljavljenih predpisov. V času, ko je odločala tožena stranka v revizijskem postopku (1.5.1998) Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-D) še ni veljal. Po določbi 1. člena ZZVN-D, s katerim je bil dopolnjen 2. člen ZZVN, je ob pogojih 2., 3. oziroma 4. člena ZZVN žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je imela ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep dejansko izveden. Ustavno sodišče Republike Slovenije je s svojo odločbo (Uradni list RS, št. 1/01) delno razveljavilo ZZVN-D in bi tožnik lahko uveljavljal status in pravice na podlagi ZZVN-D tudi še sedaj. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in s tem kršilo določbo 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS. Zato je pritožbi ugodilo in na podlagi 76. člena ZUS razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.