Sodba I Up 577/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 612/99-6 z dne 8.5.2000.

[JEDRO]

Do uveljavitve novele Zakona o žrtvah vojnega nasilja iz leta 1999 (ZZVN-D, ki je začela veljati 19.6.1999), je bilo status prisilnega mobiliziranca mogoče priznati le, če je bila prisilna mobilizacija izvedena na območju Slovenije, Koroške in Furlanije-Julijske Krajine.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.3.1999. S to je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Z. ob S. z dne 30.12.1997, s katero je ta zavrnila njegovo zahtevo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da se v upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta glede na predpis, ki je veljal v času odločanja upravnega organa prve stopnje. Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96) je v 4. členu določal, da je ob pogojih iz 2. člena zakona žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila z aktom okupacijskih oblasti prisilno mobilizirana v redne vojaške enote okupatorja. Po določbi 3. odstavka 1. člena novele ZZVN iz leta 1996 (Uradni list RS, št. 44/96) veljavni ob izdaji prvostopne odločbe (novela je začela veljati dne 10.8.1996) je ob pogojih iz 2. člena tega zakona, žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno na ozemlju dežele Furlanije - Julijske krajine v Italiji in na ozemlju Koroške. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik prisilno mobiliziran dne 19.12.1943 v G., kar niti ni sporno, saj tožnik temu v tožbi ne ugovarja. Ker torej ni bil izpostavljen prisilnim ukrepom ali nasilnim dejanjem na območju Slovenije, Furlanije - Julijske krajine ali dežele Koroške, ampak izven teh območij, sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca. Sodišče prve stopnje še navaja, da je z uveljavitvijo novele ZZVN leta 1999 (Uradni list RS, št. 43/99) žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je imela ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep dejansko izveden (1. člen ZZVN-D). Na podlagi te spremenjene določbe, ki je za tožnika ugodnejša, bo tožnik lahko ponovno uveljavljal priznanje statusa prisilnega mobiliziranca.

Tožnik v pritožbi, enako kot v tožbi navaja, da je med vojno živel v T.. Ker je bil brez staršev in se je moral preživljati sam, se je prijavil Uradu za delo (Arbeitsamt) v T. Po nekaj dneh je prejel pisno obvestilo, da se mora dne 10.6.1941 javiti pri navedenem uradu in ta ga je poslal na delo v G., kjer je delal na kmetiji. Leta 1943 je od vojaških oblasti dobil obvestilo, da se mora dne 19.12.1943 javiti na določenem mestu v G., od koder je šel transport v K. in naprej. Ker delovna obveznost in kraj dela nista bila prostovoljna, sam kraj prisilne mobilizacije ni pomemben, saj bi bil lahko prisilno mobiliziran tudi iz Slovenije.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik se moti, ko meni, da za priznanje uveljavljanega statusa prisilnega mobiliziranca, kraj izvršitve prisilnega ukrepa ni pomemben. Šele novela ZZVN iz leta 1999 (ZZVN-D, ki je začela veljati dne 19.6.1999), namreč omogoča priznanje statusa prisilnega mobiliziranca ne glede na to, kje je bila prisilna mobilizacija izvršena. Do navedene novele pa je bilo, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, po določbah ZZVN, veljavnih ob odločanju (Uradni list RS, št.63/95, 8/96 in 44/96), tak status mogoče priznati le, če je bila prisilna mobilizacija izvedena na območju Slovenije, Koroške in Furlanije - Julijske krajine. Ob ugotovitvi, ki jo potrjujejo tudi navedbe v pritožbi, da je bila prisilna mobilizacija izvedena v G., tudi po presoji pritožbenega sodišča ob odločanju v upravnem postopku že zaradi tega ni bilo pravne podlage, da bi se tožniku priznal uveljavljani status prisilnega mobiliziranca.

Ker je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno.