Sodba I Up 874/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 487/99-6 z dne 26.6.2000.

[JEDRO]

Po določbah ZZVN, veljavnih v času odločanja upravnega organa (pred 19.6.1999), ukrep okupacijskih sil - prisilna mobilizacija, začeta v kraju M. na Zgornjem Štajerskem (v Republiki Avstriji) ni izpolnjeval pogojev za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja po navedenem zakonu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 18.2.1999. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Upravne enote T. z dne 28.11.1997, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca. Tožena stranka je utemeljila svojo odločitev z določbami 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, v nadaljevanju ZZVN), saj se prisilni ukrep prisilne mobilizacije ni začel izvajati na območju Slovenije ali na območjih, ki so določena v 1. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZVN (Uradni list RS, št. 44/96), med katerimi ni navedeno območje dežele Zgornje Štajerske v Republiki Avstriji, od koder je bil tožnik prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je bil tožnik prisilno mobiliziran v nemško vojsko iz kraja M. na območju dežele Zgornje Štajerske v Republiki Avstriji, kjer je bil v času vpoklica zaposlen. Pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja je tudi, da je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje storjeno na ozemlju sedanje Republike Slovenije, na ozemlju dežele Furlanije-Julijske krajine v Republiki Italiji oziroma na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji. Ker pa prisilni ukrep nad tožnikom ni bil storjen na navedenih območjih, je glede na določbe ZZVN odločitev tožene stranke pravilna. Tožnikove navedbe, da naj bi se izvajanje vojnega nasilja nad tožnikom začelo že v V.B., S.M. pri O., kjer je bil tožnik doma, niso izkazane, zato jim sodišče ne more slediti. Poleg tega pa stranke v upravnem sporu na podlagi določbe 3. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS), ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Ta možnost je bila tožniku dana tako v postopku pred upravnim organom prve stopnje kot v pritožbenem postopku.

Tožnik v pritožbi navaja, da je upravičen do statusa žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca vsak Slovenec, ki je bil mobiliziran izven sedanje države Slovenije. Sam je bil mobiliziran iz kraja M. v Avstriji - Zgornja Štajerska dne 27.1.1944.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZZVN. Po načelu zakonitosti, ki velja tudi v Zakonu o splošnem upravnem postopku, je bilo v upravnem postopku pravilno odločeno po zakonu, ki je veljal v trenutku izdaje odločbe. Po določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, v nadaljevanju ZZVN) in njegovih novel ZZVN-A (Uradni list RS, št. 8/96), ZZVN-B (Uradni list RS, št. 44/96) in ZZVN-C (Uradni list RS, št. 70/97) je bila žrtev vojnega nasilja po tem zakonu tudi oseba, ki je bila z aktom okupacijskih sil prisilno mobilizirana v redne vojaške enote okupatorja na ozemlju sedanje Republike Slovenije, kar smiselno izhaja iz določbe 1. člena tega zakona, oziroma na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji. Tožnik, zoper katerega naj bi se tudi po njegovih navedbah v pritožbi, prisilni ukrep začel v kraju M. na Zgornjem Štajerskem v Republiki Avstriji, tako v času odločanja upravnih organov ni izpolnjeval pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po določbah ZZVN. Šele Zakon o spremembah in dopolnitvah ZZVN (ZZVN-D, Uradni list RS, št. 43/99), ki je začel veljati dne 19.6.1999 je razširil pogoje za priznanje žrtve vojnega nasilja tako, da je ob pogojih iz 2., 3. oziroma 4. člena tega zakona žrtev tudi oseba, ki je imela ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep dejansko izveden. Tako bi bil v primeru, če je tožnik imel v času prisilne mobilizacije stalno prebivališče v V.B., S.M. pri O., izpolnjen tudi pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca po noveli ZZVN, vendar šele od 19.6.1999 dalje.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da ni podan razlog, s katerim tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.