Sklep I Up 1005/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 687/98-11 z dne 30.6.2000.

[JEDRO] Z nakupom nepremičnine kupec ni pridobil pravice za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper dokončno odločbo o zavrnitvi zahteve za priglasitev del, ki je bila izdana prejšnjemu lastniku, saj tudi v primeru, da bi bila prejšnjemu lastniku izdana odločba o dovolitvi priglašenih del, novi lastnik na podlagi take odločbe ne bi mogel graditi

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 13.3.1998, s katero je bila zavrnjena pritožba B. in J.M. zoper odločbo Upravne enote J. z dne 30.11.1995. S to odločbo je bila zavrnjena zahteva pritožnikov za dovolitev priglašenih del za obnovo ostankov strehe in gradnjo porušenega dela strehe objekta K. ulica 4 na J. V razlogih izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da upravni postopek za dovolitev priglašenih del ni tekel na zahtevo tožnika in tožnik v tem postopku ni imel položaja intervenienta. Ugotovilo je, da je tožnik po izdaji drugostopne odločbe tožene stranke od vlagateljev zahtevka za dovolitev priglašenih del 15.4.1998 kupil nepremičnino, katere obnova s priglasitvijo del ni bila dovoljena. Ker tožnik v upravnem postopku ni imel položaja aktivne stranke in tudi ne položaja intervenienta, po mnenju sodišča prve stopnje z izpodbijanim aktom ni bilo poseženo v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto pravno korist. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). Tožnik v pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker temelji na napačni pravni podlagi. Sodišče prve stopnje se neupravičeno sklicuje na 49. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Za ugotovitev njegovega položaja kot stranke v upravnem postopku zadostuje že določba 18. člena ZUS, poleg tega pa bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe pravdnega postopka po izrecni določbi 16. člena ZUS. Tudi v primeru, če bi za končno presojo veljala določba 49. člena ZUP, je potrebno ugotoviti, da je le-ta napačno interpretirana, glede na naravo in namen stvari. Prejšnja lastnika, ki sta sprožila upravni postopek, ne izkazujeta več aktivne legitimacije za vložitev tožbe in zato s prenosom lastništva upravičeno vstopa v postopek kot legitimirana tožeča stranka. Z nakupom nepremičnine je postal imetnik vseh pravic in obveznosti, tudi v zvezi s posegi v prostor. Ni mogoče prezreti pomembnega dejstva, da je lastništvo vezano na sprožitev upravnega postopka za priglasitev gradnje in zato, po obstoječi zakonodaji, pravni naslednik lastninske pravice izkazuje upravičenje za zavarovanje nadaljnih pravnih interesov v sodnem postopku, ki je izredno pravno sredstvo. Enako stališče je sprejela tudi sodna praksa. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in o zadevi meritorno odloči. Pritožba ni utemeljena. V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali gre tožniku pravica do procesnega nasledstva in legitimacija za vložitev tožbe v upravnem sporu, glede na to, da upravni postopek ni tekel na njegovo zahtevo in da v tem postopku ni sodeloval kot stranka in tudi ne kot stranski intervenient. Vprašanja procesnega nasledstva ZUS ne ureja. Primerna uporaba ZPP, na katero opozarja pritožba, seže samo tako daleč, dokler ima spor dimenzije civilne zadeve. Z veljavno kupoprodajno pogodbo lahko vstopi novi lastnik samo v tiste pravice in obveznosti, ki jih prejšnji lastnik nepremičnine lahko prenese nanj. Ker je s prodajo nepremičnine pravovarstvena potreba za vložitev tožbe zoper dokončno odločbo o zavrnitvi vloge za priglasitev del, za prejšnjega lastnika in investitorja prenehala, tožnik kot novi lastnik v to pravico ni mogel vstopiti in ni pridobil pravice do procesnega nasledstva. Pravovarstvena potreba pomeni, da tistemu, ki vloži pravno sredstvo, to sredstvo lahko izboljša njegov pravni položaj in mu koristi. Tudi v primeru, če bi prejšnji lastnik pridobil dovoljenje za priglasitev del, tožnik na podlagi tega dovoljenja ne bi imel pravice graditi, ker so se v upravnem postopku presojale pravice in pravne koristi in pogoji, ki jih je izpolnjeval prejšnji lastnik in na tej pravni in dejanski podlagi temeljita prvostopna in drugostopna upravna odločba. Spremembe dovoljenja za priglasitev del, tudi če bi bilo izdano, tožnik ne bi mogel uveljavljati kot novi lastnik - investitor, saj take spremembe ZUN ne predvideva. Za priglasitev del, bi torej moral, kot novi lastnik, vložiti novo zahtevo in kot investitor izkazati vse zakonite pogoje, ki jih določata 51. in 62. člen ZUN, ker je odločba o dovolitvi priglašenih del vezana na osebo, ki je ta dela priglasila in se v zvezi s to priglasitvijo presoja izpolnjevanje pogojev. Zaradi navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, saj tožnik ne izkazuje pravovarstvene potrebe za tožbo v upravnem sporu. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.