Sklep I Up 429/99 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v

Ljubljani, št. U 2464/97-7 z dne 24.3.1999 se razveljavi in zadeva

vrne v novo odločanje.

[JEDRO]

Določbe 5. člena ZZVN, ki je veljala do uveljavitve novele ZZVN-D, ni

bila v skladu z ustavo, ker je izključevala status žrtve vojnega

nasilja osebi samo zato, ker je kot vojaški vojni invalid imela

status vojnega veterana po posebnem zakonu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka

59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97)

tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.8.1997

zavrnilo. Tožena stranka je na tožnikovo pritožbo in ob reviziji

zoper odločbo Upravne enote L. z dne 9.8.1996, s katero je bil

tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - prisilnega

mobiliziranca za čas od 26.6.1943 do 13.10.1944, zavrnila tožnikovo

pritožbo, odločbo prve stopnje odpravila in odločila, da se tožniku

ne priznajo status in pravice žrtve vojnega nasilja. V obrazložitvi

sodbe prvostopno sodišče navaja, da se je tožena stranka sklicevala

na 5. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja, ki določa, da je žrtev

vojnega nasilja tudi vojaški vojni invalid, ki ne izpolnjuje pogojev

za priznanje statusa vojnega veterana po posebnem zakonu. Tožniku pa

je z odločbo Skupščine občine L. z dne 9.2.1982, potrjeno z revizijo

z dne 13.9.1982, priznan status vojaškega vojnega invalida IX.

skupine zaradi 30 % invalidnosti in je iz odločbe Skupnosti

pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji, Podružnica

L. z dne 21.6.1974 razvidno, da ima v pokojninsko dobo všteto posebno

dobo iz naslova udeležbe v NOV od 14.10.1944 do 15.5.1945 v dvojnem

trajanju. Ker je tožnik vojaški vojni invalid in izpolnjuje pogoje za

priznanje statusa vojnega veterana, mu ni mogoče priznati statusa

žrtve vojnega nasilja. Na tožnikovo navedbo, da mora Slovenija

zahtevati od Nemčije odškodnino in iz tega poplačati prisilno

mobilizirane v nemško vojsko, odgovarja, da se v tem postopku rešuje

samo vloga za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja.

Tožnik v pritožbi po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne

uporabe materialnega prava. Oporeka uporabi 5. člena Zakona o žrtvah

vojnega nasilja, ker meni, da se morajo upoštevati enakopravno vsi

nasilno mobilizirani v nemško vojsko, ne glede na priznano dvojno

štetje pokojninske dobe in invalidnino tistih, ki so se prostovoljno

vključili v NOV. Kot slovenski državljan ima enake pravice brez

diskriminacije. Zato se mu naj za čas, ki ga je nasilno preživel v

nemški vojski, prizna odškodnina v enkratnem ali dvakratnem znesku

ter mesečna renta.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 5. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS,

št. 63/95, 8/96, 44/96 - ZZVN), ki je veljala v času odločanja v

upravnem postopku v tej zadevi, je žrtev vojnega nasilja tudi vojaški

vojni invalid, ki ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega

veterana po posebnem zakonu. Navedena določba je priznanje statusa

žrtve vojnega nasilja, kljub izpolnjevanju pogojev po tem zakonu,

izrecno odrekla osebi - vojaškemu vojnemu invalidu, če je

izpolnjevala pogoje za priznanje statusa vojnega veterana. Šele

novela (ZZVN-D), uveljavljena 19.6.1999, je status žrtve vojnega

nasilja, ob pogojih iz ZZVN, priznala tudi vojaškemu vojnemu invalidu

s priznanim statusom po posebnem zakonu (4. člen novele). Ustavno

sodišče Republike Slovenije je v 2. točki izreka svoje odločbe št.

U-I-327/96 z dne 10.2.2000 (Uradni list RS, št. 19/2000) odločilo, da

navedena novela ni v skladu z ustavo, kolikor ne ureja odprave

posledic določbe, "ki ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa

vojnega veterana po posebnem zakonu" v 5. členu ZZVN, nastalih do

19.6.1999. V obrazložitvi je navedlo, da je bila prvotna določba 5.

člena prikrajšujoča in da niti v ZZVN niti v siceršnji zakonodaji

zanjo ni bilo razumnega razloga, kolikor je imela za posledico

prikrajšanje tistih vojnih veteranov, ki so po vsebinski plati tudi

žrtve vojnega nasilja, za obroke doživljenjske mesečne rente, ki bi

jim po ZZVN šli, ko bi izpodbijane odločbe ne bilo. Prvotno določbo

5. člena ZZVN je ocenilo kot zakonodajni spodrsljaj, ki je brez

razumnega razloga, brez logične zveze z namenom ZZVN (posebno varstvo

žrtev vojnega nasilja) in v nasprotju z namenom Zakona o vojnih

veteranih (posebno varstvo vojnih veteranov), odrekel žrtvi vojnega

nasilja uzakonjene pravice samo zato, ker je s svojo dejavnostjo med

vojno izpolnila tudi pogoje za status vojnega veterana in jo s tem

diskriminiral v primerjavi z vsemi drugimi žrtvami vojnega nasilja,

kar je v neskladju z načeli pravne države (2. člen Ustave RS) in

načelom enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave

RS).

Iz navedene odločbe ustavnega sodišča jasno izhaja, da določba 5.

člena ZZVN, ki je veljala do uveljavitve novele ZZVN-D, ni bila v

skladu z ustavo, ker je izključevala status žrtve vojnega nasilja

osebi samo zato, ker je kot vojaški vojni invalid imela status

vojnega veterana po posebnem zakonu. Zato po presoji pritožbenega

sodišča ta diskriminatorna določba ni mogla biti pravni temelj za

odločitev in je z njeno uporabo dejansko stanje bilo zmotno

ugotovljeno. Upravno sodišče pa zato ni imelo podlage za

svojo odločitev.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 74. člena Zakona o upravnem sporu

(ZUS) izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču

v nov postopek.