Sklep II Ips 407/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Najemno razmerje po SZ je po svoji naravi premoženjsko razmerje. V sporih iz najemnih razmerij se ne odloča o stanovanjski pravici v smislu določbe 2. odst. 111 čl. ZNP. Zato revizija ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog, da naj se predlagateljici dodeli pravica do izključne uporabe stanovanjske hiše, obenem pa tudi ugotovi, da se je udeleženec iz stanovanja v tej hiši že izselil v stanovanjsko hišo ..., ki je njegova last. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih je predlagateljica dolžna povrniti nasprotnemu udeležencu v znesku 16.200 SIT.

Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je sodišče druge stopnje pritožbo predlagateljice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je vložila predlagateljica pravočasno revizijo. Obe sodišči sta pravo zmotno uporabili, razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo pritožbeno sodišče, pa so tudi protispisni. Ker sta udeleženca v nepravdnem postopku, ki je bil v teku pod opr. št. N 30/92 sklenili poravnavo, so razlogi zaradi katerih je predlagateljica sprožila ta postopek sicer odpadli, vendar pa iz razloga, da v drugih podobnih primerih ne bi prihajalo do zmotne uporabe materialnega prava, kljub temu vlaga revizijo, do katere je na podlagi 111. člena ZNP upravičena. Po uveljavitvi stanovanjskega zakona se namreč o pravici do uporabe stanovanj ne odloča več na ustrezen način. Pravica do uporabe stanovanja se obravnava kot preživel pravni institut, ki ga pozitivna zakonodaja več ne pozna. To pa ni točno. Zato naj se reviziji tako ugodi, da se predlogu predlagateljice v celoti ugodi.

Na vročeno revizijo udeleženec ni odgovoril, Javni tožilec Republike Slovenije, kateremu je bila revizija tudi vročena, pa se o njej ni izjavil.

Revizija ni dovoljena.

Po zakonu o nepravdnem postopku (ZNP, Uradni list SRS, št. 30/86) revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače (34. člen ZNP). Pravica do revizije kot izrednega pravnega sredstva, je torej po določbah ZNP izjema in ne pravilo. V 2. odstavku 111. člena ZNP, na katerega se vlagateljica revizije tudi sklicuje, je določeno, da je revizija dovoljena proti odločbi sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno o stanovanjski pravici ali o pravici uporabe stanovanja. ZNP je bil sprejet v času, ko je še veljal Zakon o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82, 14/85), ki je stanovanjsko pravico opredeljeval ne kot čisto premoženjsko pravico, ampak kot pravico sui generis. Ob taki naravi stanovanjske pravice je zakonodajalec tudi v nepravdnem postopku (111. člen ZNP) dopustil revizijo proti drugostopnim odločbam, s katerimi se je odločalo o stanovanjski pravici ali pravici do uporabe stanovanja. Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91 - v nadaljevanju SZ) pa stanovanjske pravice več ne pozna. Pozna le najemna razmerja, ki pa so po svoji pravni naravi premoženjska razmerja. Zato izpodbijana pravnomočna odločba sodišča druge stopnje ni odločba, s katero je bilo odločeno o stanovanjski pravici ali pravici do uporabe stanovanja v pomenu 2. odstavka 111. člena ZNP, na katerega se vlagateljica revizije izrecno sklicuje.

Iz povedanega sledi, da revizija ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. in 400. člen ZPP, v zvezi s 34. in 37. členom ZNP).