Sodba I Up 845/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 33/2000-7 z dne 26.5.2000.

[JEDRO]

Če ni dokazov o lastništvu nepremičnine, katere vrnitev se uveljavlja v denacionalizacijskem postopku, ni pogojev za denacionalizacijo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 17.12.1999, ki jo je tožena stranka izdala v novem postopku, potem ko je bila njena prejšnja odločba s sodno odločbo odpravljena. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep upravne enote z dne 29. maja 1996, s katerim je bila zavržena njegova zahteva za denacionalizacijo, in je sama odločila tako, da je zahtevo za denacionalizacijo zavrnila. Ugotovila je, da tožnikov pravni prednik ni upravičenec, ki bi mu bilo premoženje podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova (4. člen ZDen). Iz dopisa Mestne občine A. z dne 13.6.1952 izhaja, da nakazilo zemljišča za gradnjo stanovanjske hiše parc. št. 89/1 v korist tožnikovega očeta ni bilo izvršeno. Tožnikov pravni prednik ni pridobil lastninske pravice na tem zemljišču z vpisom v zemljiško knjigo, saj tožnik sam navaja, da v zemljiški knjigi njegov pravni prednik ni vknjižen kot lastnik te parcele. Ker tožnikov pravni prednik ni pridobil lastninske pravice, ni postal lastnik te parcele, mu to zemljišče ni bilo podržavljeno. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila in svojo odločitev pravilno obrazložila. Ugotovitev tožene stranke, da tožnikov oče ni postal lastnik parc. št. 89/1 k.o. A. temelji na predloženih listinah, ki jih je tožena stranka v skladu s pravili postopka pravilno ocenila ter pri tem navedla razloge, zaradi katerih zahtevku ni bilo ugodeno.

V pritožbi tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se, da dopis Mestne občine A., s katerim je njegov pravni prednik dobil zemljišče za gradnjo stanovanjske hiše, ni dokaz o lastninski pravici na tem zemljišču, ker do odmere ni prišlo in ne do prenosa v last tožnikovega pravnega prednika. Meni, da je pripombo o odmeri treba razumeti samo tako, da le dokončna odmera pri delitvi parcel ni bila opravljena, da pa so se okvirno razdeljene parcele kljub temu dodeljevale. To priča tudi dejstvo, da je bilo tožnikovemu očetu izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo na dodeljeni parceli in da je gradnjo tudi zaključil. Sama dokončna odmera zemljišča torej ni bila ne pogoj ne ovira za to, da bi se zemljišče očetu tožnika dodelilo in sicer v last, saj bi drugače na njem ne mogel začeti gradnje. S širšo razlago namena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), da se popravijo tudi take krivice, ki jih z drugimi zakoni dotlej ni bilo mogoče, bi priznanje lastništva očetu tožeče stranke ne smelo biti sporno. Če lahko po ZDen ukrepi državnih organov nadomeščajo odločbe o nacionalizaciji in se tako upoštevajo, potem bi se moral upoštevati tudi ta ukrep državnega organa, ki je očetu tožeče stranke zemljišče dodelil in mu ga potem ponovno odvzel. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilna ugotovitev, da tožnik s predloženim dopisom z dne 13.6.1952 ni dokazal, da je bil njegov oče lastnik parc. št. 89/1, katere vrnitev zahteva v denacionalizacijskem postopku. Dopis, na katerega se tožnik sklicuje, namreč tak dokaz ni. Prav tako pa tudi ni tak dokaz priloženo gradbeno dovoljenje, ki se po tožnikovih navedbah v zahtevi za denacionalizacijo nanaša sploh na drugo parcelo, ki jo je tožnikov oče kupil. Če pa ni dokazov o lastništvu nepremičnine, katere vrnitev se uveljavlja v denacionalizacijskem postopku, ni pogojev za denacionalizacijo. Če premoženje ni bilo podržavljeno tožnikovemu očetu, ni prejšnjega lastnika kot upravičenca v tem denacionalizacijskem postopku in ne pravnega naslednika.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člen Zakona o upravnem sporu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.