Sklep I Up 694/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 1623/99-11 z dne 31.5.2000 se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

[JEDRO] Ni podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke 3. odstavka 25. člena ZUS, če stranki ni bila posebej dana možnost, da se izjavi o dejstvu, ki izhaja iz listine, ki jo je predložila stranka sama.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje, na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožnice, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 3.6.1999 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na pritožbo tožnice odpravila sklep Upravne enote L., Izpostava C. z dne 22.7.1998, s katerim je ta zavrgla zahtevo tožnice za izdajo začasne odredbe, s katero se podjetju ... prepove vsakršno razpolaganje z nepremičninami, vpisanimi pri vl.št. 103 k.o. T. do deleža 8/36-tink ter popolno lastninsko preoblikovanje podjetja po 12. in 14. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ter odločila, da se navedena zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne. Sodišče prve stopnje je odločbo tožene stranke odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, ker tožnici pred odločitvijo o stvari ni bila dana možnost, da se izjavi o listinah - kupoprodajni pogodbi in drugih dejstvih, pomembnih za odločitev. Tožena stranka v pritožbi navaja, da bistvena kršitev določb postopka ni podana. Organ prve stopnje je zahtevo tožnice za izdajo začasne odredbe zavrgel zato, ker nepremičnine, ki so predmet zahteve za izdajo začasne odredbe, prejšnjim lastnikom niso bile podržavljene po predpisih ali na način iz 3., 4. ali 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ampak so prejšnji lastniki z njimi prosto razpolagali v korist Podjetja za izvrševanje popravil in izdelavo šivalnih strojev M., zato niso upravičenci za denacionalizacijo in dejanska in pravna podlaga za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazana. Zaradi navedenih razlogov bi moral upravni organ prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti in ne zavreči in ker ni tako ravnal, jo je zavrnila tožena stranka. Ker so podlaga za zavrnitev zahteve ugotovitve organa prve stopnje in listine v upravnih spisih in torej tožena stranka ni sama ugotavljala dejanskega stanja, kršitev načela zaslišanja strank ni podana. Po mnenju tožene stranke bi bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, če bi tožena stranka v pritožbenem postopku pridobila prodajno pogodbo in druge listine, na podlagi katerih bi ugotovila, da je zahteva neutemeljena. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer in tega tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako, da tožbo tožnice zavrne. Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena. Ker je tožena stranka kršila načelo zaslišanja strank, je odločba tožene stranke nezakonita. Predlaga, da sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnici v upravnem postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o odločilnih dejstvih, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke 3. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). Taka presoja sodišča prve stopnje ni pravilna. V obravnavanem primeru je bil predmet odločanja v upravnem postopku zahteva tožnice za izdajo začasne odredbe po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96). Navedeni zakon je denacionalizacijskim upravičencem omogočil, da v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij zavarujejo svoje denacionalizacijske zahtevke. Po določbi 12. člena pristojni organ izda začasno odredbo, če je dejanska in pravna podlaga za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu verjetno izkazana. Po presoji pritožbenega sodišča je dejanska in pravna podlaga predloga za izdajo začasne odredbe verjetno izkazana, če je tisti, ki je po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen) upravičen vložiti denacionalizacijski zahtevek, tak zahtevek vložil in predložil listine iz 62. člena ZDen, iz katerih izhaja, da je bilo upravičencu podržavljeno premoženje, ki je predmet zavarovanja. Tožena stranka je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnila, ker premoženje, ki je predmet predlagane začasne odredbe, prejšnjim lastnikom ni bilo podržavljeno na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen in ne na način iz 5. člena ZDen, ampak so prejšnji lastniki z njim prosto razpolagali, kar izhaja iz kupne pogodbe z dne 26.12.1956 in popravka te pogodbe z dne 27.3.1957. Dejansko stanje, ki ga je ugotovil prvostopni organ in se nanj sklicuje tožena stranka, potrjuje tudi zemljiško knjižni izpisek za vl. št. 103 Sv. P. P. I., ki ga je v zvezi s predlogom predložila tožnica. Iz zemljiško knjižnega izpiska izhaja, da je po predlogu z dne 14.5.1957, na podlagi navedene kupne pogodbe predmetno premoženje vknjiženo kot splošno ljudsko premoženje, ki ga upravlja podjetje, s katerim so prejšnji lastniki sklenili pogodbo. Dokaz o odločilnem dejstvu je zemljiško knjižni izpisek, ki je javna listina, tožnica pa niti v pritožbi v upravnem postopku, niti v tožbi ni navajala nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da je bilo predmetno premoženje podržavljeno po predpisih iz 3. in 4. člena ZDen ali na način iz 5. člena ZDen. O dejstvu, ki izhaja iz listine, ki jo je predložila sama, pa tožnici ni treba še posebej dati možnosti, da se o njej izjavi. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 3. točke 3. odstavka 25. člena ZUS, kar je vplivalo na odločitev, je sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 74. členom ZUS razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.