Sklep I Up 1144/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 363/2000-11 z dne 24.11.2000.

[JEDRO]

Vsaka škoda ne pomeni nastanka hujših škodljivih posledic, pavšalne navedbe, ki se nanašajo na gradbeno dovoljenje, ne zadostujejo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom št. U 363/2000-11 z dne 24.11.2000 zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni navedla, ali predlaga izdajo začasne odredbe po 1. ali 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Glede na to, da gradbenega dovoljenja ni mogoče izvršiti v upravnem ali sodnem izvršilnem postopku, je sodišče zahtevo tožeče stranke štelo kot zahtevo, da se z začasno odredbo začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje po 2. odstavku 69. člena ZUS. Po določbi tega člena se lahko zahteva izdaja začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Pogoje za izdajo take začasne odredbe mora tožnik verjetno izkazati že v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka ni izkazala, da bi ji, če bi prišlo do zdrsa brežine nastale hujše škodljive posledice. Izvedenec, na katerega izvedeniško mnenje se tožeča stranka sklicuje, je v zaključku svojega izvedeniškega mnenja navedel, da je mnenje podal na podlagi lastnih izkušenj, ogleda kraja in naročnikovih informacij, ne da bi pregledal in preveril, ali je projektant spornega objekta upošteval vse zakonsko predpisane normative in standarde, določene v Zakonu o graditvi objektov. Iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da je izdelovalec projektne dokumentacije pri projektiranju upošteval vse normative in standarde, ki jih bo potrebno upoštevati pri sami izvedbi. Iz fotografij, ki so priložene pa je razvidno, da je med sporno brežino in hišo tožeče stranke tudi utrjena cesta. Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe je sodišče upoštevalo tudi načelo sorazmernosti morebitnih v bodoče nastalih škod tožeče in prizadete stranke. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da ni verjetno izkazana nevarnost, da bi z izvrševanjem odločbe Upravne enote I.B. z dne 29.5.2000 nastale tožeči stranki hujše škodljive posledice, zato ni pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS.

Tožnik v pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni dovolj poglobilo in raziskalo dejanskega stanja. Tožnik že ves čas od lokacijskega postopka naprej investitorja opozarja na pretečo nevarnost zrušenja oziroma zdrsa tal. Investitor bo bistveno bolj obremenil teren, saj bo nadzidal že stoječi objekt za celo nadstropje in na novo zgradil nov gospodarski del, ki bo večji od dosedanjega. Tudi iz priloženega izvedeniškega mnenja je razvidno, da se bo obtežba na obstoječe temelje objekta in na temeljna tla skoraj podvojila, kar kaže na to, da se bo novo zgrajeni objekt povečal. Tožnika preseneča investitorjevo vztrajanje na gradnji objekta, ne da bi prej zavaroval teren pod hišo (brežino), saj bo zaradi zdrsa tal tudi njemu nastala premoženjska škoda. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem upravnega sodišča, da je tožnikova zahteva za izdajo začasne odredbe po vsebini zahteva po 2. odstavku 69. člena ZUS. Po tej določbi ZUS lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice.

Samo ob verjetno izkazanih navedenih pogojih je mogoča začasna ureditev stanja, v tem primeru prepoved začetka oziroma nadaljevanje gradnje. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik ni verjetno izkazal potrebe za začasno ureditev stanja glede na dokončno odločbo Upravne enote I.B. z dne 29.5.2000, prav tako pa tudi ne nastanka hujših škodljivih posledic. Ne samo, da vsaka škoda ne pomeni hujših škodljivih posledic, tudi sicer tožnik ne navaja nič konkretnega, da bi bilo s projektom za sporno gradnjo, ali z izvedbo le-tega, kaj narobe. Izvedenec, na katerega mnenje se tožnik v pritožbi sklicuje, v mnenju sam navaja, da si projekta za predmetno gradnjo ni ogledal. Zato so tožnikove navedbe pavšalne oziroma se nanašajo na gradbeno dovoljenje v celoti. Presoja o tem, ali je sporno gradbeno dovoljenje zakonito, pa je predmet spora pri odločanju o glavni stvari in ne o začasni odredbi. Investitor seveda lahko gradi le v mejah izdanega dovoljenja in pod pogoji le - tega. Če pa se investitor ne bi držal pogojev, pod katerimi je bila gradnja dovoljena, ima to lahko za posledico inšpekcijske ukrepe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.