Sodba I Up 345/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 293/99-8 z dne 14.1.2000.

[JEDRO]

ZDen v določbi 29. točke 1. odstavka 3. člena izrecno določa, da so izpolnjeni pogoji za vrnitev arondiranih kmetijskih zemljišč, če upravičenci niso dobili ustreznih zemljišč. Tožnik v upravnem postopku ni uveljavljal in dokazoval okoliščin, ki bi kljub ugotovljeni približno enaki vrednosti zemljišč kazale na neustreznost dodeljenih zemljišč. Le s pavšalnimi navedbami tožnik ni uspel dokazati, da nadomestna zemljišča niso ustrezna.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.6.1999, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo z dne 1.2.1999, s katero je Upravna enota N.G. zavrnila njegovo zahtevo za vrnitev v last in posest arondiranega kmetijskega zemljišča, parc. št. 2194/1, 2194/2, 2194/3 in 1532/2 k.o. B. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da so po določbi 29. točke 1. odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po določbah Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, če niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Ker je iz listin v upravnih spisih razvidno, da je tožnik za arondirana zemljišča dobil druga zemljišča, ki so bila vrednostno celo boljša od arondiranih zemljišč, to lahko pomeni samo, da so bila ta zemljišča ustrezna nadomestna zemljišča. Zato je tudi pravilen zaključek tožene stranke, da v primeru tožnika sploh niso izpolnjeni pogoji, zahtevani za denacionalizacijo. Tožbene ugovore zavrača in navaja, da je iz upravnih spisov razvidno, da je prvostopenjski organ pred odločitvijo upošteval tako določila ZDen, kot tudi določila ZUP. Ker je prvostopenjski organ določil vrednost podržavljenih kmetijskih zemljišč tako, kot je to določeno v 44.

členu ZDen in na njegovi podlagi izdanem Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92), se tožnik, ki za svoje navedbe ni ponudil dokazov, pač pa je celo odklanjal izvedbo dokazov z izvedencem kmetijske stroke, ne more z uspehom sklicevati na okoliščine, zaradi katerih obravnavano nadomestno zemljišče zanj ni ustrezno. Tudi po mnenju sodišča je glavni kriterij za določitev ustreznosti zemljišč vrednost nadomestnih zemljišč. Tožnik pa bi lahko dokazoval, da je potrebno upoštevati tudi druga merila (stroški zaradi oddaljenosti nadomestnih zemljišč, kompleksnost kmetije in podobno). Vse te okoliščine pa niso splošno znana dejstva, kot zatrjuje tožnik, pač pa jih je potrebno ugotavljati. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Tožnik se pritožuje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in pravil postopka. S tako uporabo ZDen, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, se ne strinja, ker je nasprotna temeljnim ciljem, ki jim navedeni zakon sledi, to je, da se podržavljeno premoženje vrne v naravi, kadar za to obstajajo možnosti. Trdi, da je skladno z določbo 2. člena ZDen možna vrnitev zemljišča v naravi in je tako s tem mogoče odpraviti krivico, ki je bila storjena s podržavljenjem. Ne pozna nobene ovire, ki bi onemogočala tako vrnitev. Podržavljenje je bilo izvedeno prisilno. V vseh postopkih, vključno pri dodeljevanju nadomestnih zemljišč, je bil šibkejša stranka. Vsi postopki okrog dodeljevanja nadomestnih zemljišč so bili legalni, glede na tedaj veljavne predpise. Svojega premoženja ni ne prodal ne zamenjal.

Nadomestno zemljišče pa je bil prisiljen sprejeti. In sedaj, ko obstajajo zakonite podlage in tudi možnosti, da se mu krivično odvzeto premoženje vrne, državni organ to zavrača. Sam ne vidi nobene potrebe cenitve nečesa, kar se vrača pač takšno, kot je bilo odvzeto in kar se po 2. členu ZDen praviloma vrne v naravi. Njegov zahtevek je dan v smislu povrnitve lastnine v prvotno stanje. Vrnil bi torej nadomestna zemljišča, ki so po trditvah upravnega organa več vredna kot odvzeta. Sklicevanje državnega organa na to, da odklanja dokazovanje morebitne drugačne vrednosti zemljišč, se mu zdi resnično birokratsko, brez prave vsebine. Predlaga, da upravno sodišče ugotovi, da ni zakonskih ovir za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, s čimer bo dana možnost, da bo s Skladom kmetijskih zemljišč Republike Slovenije sklenil ustrezne akte, na podlagi katerih bo spet postal polnopravni lastnik tega, kar mu je bilo krivično odvzeto.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Res je, da denacionalizacija pomeni popravo krivic, ampak le po postopku in na način, kot ga ureja ZDen. ZDen v določbi 29. točke 1. odstavka 3. člena izrecno določa, da so izpolnjeni pogoji za vrnitev arondiranih kmetijskih zemljišč, če upravičenci niso dobili ustreznih zemljišč. V konkretni zadevi je, kot izhaja iz predloženih spisov, upravni organ ugotovil po kriteriju vrednosti odvzetih in nadomestnih zemljišč, da je upravičenec dobil ustrezna nadomestna zemljišča.

Tožnik pa v upravnem postopku ni uveljavljal in dokazoval okoliščin, ki bi kljub ugotovljeni približno enaki vrednosti zemljišč, kazale na neustreznost dodeljenih zemljišč. S pavšalnimi navedbami, da nadomestna zemljišča niso ustrezna, tožnik tega ni uspel dokazati. Zato so njegovi pritožbeni ugovori neutemeljeni. Prvostopenjsko sodišče je ob uporabi določbe 29. točke 1. odstavka 3. člena ZDen, na katero je bilo vezano, pravilno presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za vrnitev podržavljenih zemljišč po tej zakonski določbi.

Ker po presoji pritožbenega sodišča niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.