Sodba II Ips 658/92 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenih dokazov, med katerimi je bilo tudi mnenje izvedenca psihiatra, ugotovili, da pri zapustnikih niso dokazane nesposobnost za razsojanje in tudi ne napake volje. Pri takem položaju sta sodišči pravilno zaključili, da so podani pogoji za veljavnost oporok po 59. in 60. čl.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta neveljavni pisni oporoki pred pričami zapustnikov ... Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da so pri zapisovanju oporoke nastale napake v obliki, zaradi katerih oporoka ni veljavna. Oporoka ni bila zapisana na Infekcijski kliniki. Zapustnica ni podpisala vseh listov oporoke. Tudi ni povsem gotovo, ali sta bili oporočni priči navzoči pri podpisovanju oporoke. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, katerega bi moralo revizijsko sodišče upoštevati tudi po uradni dolžnosti, ni podan. Tožnik je izpodbijal veljavnost oporok obeh zapustnikov iz razloga, da je bila zaradi terapije v dalj trajajočih boleznih dvomljiva oporočna sposobnost zapustnikov. Zaslišan kot stranka je tožnik omenil tudi, da sta zapustnika sestavila oporoki pod pritiski tožencev. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenih dokazov, med katerimi je bilo tudi mnenje izvedenca psihiatra, ugotovili, da pri zapustnikih niso dokazane nesposobnost za razsojanje in tudi ne napake volje. Pri takem položaju sta sodišči pravilno zaključili, da so podani pogoji za veljavnost oporok po 59. in 60.čl. Zakona o dedovanju. Razlogov za neveljavnost oporok, ki jih je navajal tožnik v pritožbi in jih zatrjuje tudi sedaj v reviziji, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal in se zato sodišču druge stopnje z njimi ni bilo treba ukvarjati. Ker so novi razlogi za neveljavnost oporok presegali trditveno gradivo tožeče stranke, so pomenili spremembo tožbe, ki v postopku pred sodiščem druge stopnje ni dopustna (1.odst. 190.čl. ZPP). Zato tožnik tudi z zadevnimi revizijskimi ugovori ne more uspeti. Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).