Sklep I Up 5/98 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 1423/96 z dne 2.4.1998.

[JEDRO]

Ker lahko opravilno popolnoma sposobna stranka opravlja procesna dejanja sama ali po pooblaščencu, je umik tožbe veljaven tudi, kadar stranka, ki ima pooblaščenca, tožbo v upravnem sporu umakne sama.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97) postopek ustavilo. V obrazložitvi je svojo odločitev utemeljilo z navedbami, da je tožnica dne 11.3.1998 s pisno vlogo izjavila, da umika dne 7.4.1997 vloženo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.8.1996, ter da za umik tožbe toženčeva privolitev glede na določilo 1. odstavka 32. člena istega zakona ni bila potrebna, saj glavna obravnava ni bila opravljena, sodišče pa o zadevi tudi še ni odločilo, zaradi česar je umik predmetne tožbe dopusten.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da je prava neuka, da je tožbo umaknila, nevedoč kakšne so pravne posledice tega procesnega dejanja, saj je ravnala v stiski in ne da bi se posvetovala s svojo pooblaščenko. Dejansko si predmetne tožbe ni želela umakniti. Ker je oče njenih otrok otrokoma tudi v začetku leta 1998 grozil in ju vznemirjal, tako da so posredovali tudi policisti, je rešitev spornega pravnega razmerja nedvomno v njenem interesu. Ob umiku tožbe je bila v hudi duševni stiski in je zaradi groženj in strahu pred očetom svojih otrok storila dejanje, torej umik tožbe, ker se je očeta otrok zelo bala. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo in navedlo za svojo odločitev pravilne razloge. Z njimi se pritožbeno sodišče strinja, saj imajo podlago v določbah ZUS, na katere se izpodbijani sklep sklicuje. Zato, v izogib ponavljanju, pritožbeno sodišče navedene razloge sprejema kot svoje razloge. Glede na pritožbene ugovore pa sodišče še dodaja: tožbo lahko umakne le upravičeni tožnik, torej tisti, ki lahko tožbo, s katero se sproži upravni spor, tudi vloži. Po določbi 1. odstavka 89. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 v nadaljevanju: ZPP), ki se po 16. členu ZUS primerno uporablja, lahko stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, opravlja dejanja v postopku osebno ali po pooblaščencu, zato je pritožbeni ugovor, da umik tožbe ni pravno upošteven, ker je tožbo umaknila stranka sama, neutemeljen.

Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni ugovor, da umik tožbe tudi ni veljaven, zaradi napake v volji stranke, ki da je tožbo umaknila v hudi duševni stiski ter zaradi groženj in strahu, saj pritožnica dokazil o obstoju svoje morebitne poslovne nesposobnosti sodišču ni predložila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 2. odstavkom 79. člena ZUS pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče citirano določbo ZPP smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.