Sklep I Up 223/98 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U 1490/98-3 z dne 21.10.1998 in zadeva vrne v nov postopek.

[JEDRO]

Bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu je podana, kadar sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe obravnava po vsebini, o njej pa odloči z zavrženjem.

[OBRAZLOŽITEV]

Upravno sodišče je po ugotovitvi, da niso izpolnjeni formalni pogoji, saj pritožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo enega upravnega organa (inšpektorata za okolje), z zahtevo za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) pa zahteva odložitev izvršitve odločbe drugega upravnega organa (tržnega inšpektorata o dovolitvi izvršbe), zahtevo zavrglo, sklicujoč se na smiselno uporabo 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Pritožnik v pritožbi navaja, da gre v obeh upravnih zadevah po vsebini za prepoved uporabe objekta, katerega lastnik je, zato bo z izvršitvijo upravne odločbe moten delovni proces gradbenega podjetja. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep spremeni in ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep razveljavilo iz naslednjih razlogov:

Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo obstoj pogojev za odložitev izvršitve upravnega akta z začasno odredbo po 2. odstavku 30. člena ZUS v povezavi s 1.

odstavkom 69. člena tega zakona. Če je ugotovilo, da ti pogoji (kot izhaja iz izpodbijanega sklepa), niso izpolnjeni - v konkretnem primeru izkazanost tožbe v upravnem sporu prav zoper akt, katerega odložitev izvršitve se zahteva - potem po presoji pritožbenega sodišča ni bilo pravne podlage za zavrženje zahteve, zlasti pa ne v določbi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, s katero zavrženje utemeljuje sodišče prve stopnje. Navedena določba ureja zavrženje tožbe s sklepom v fazi predhodnega preizkusa tožbe, v primerih, ko sodišče ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato te določbe v konkretnem primeru, ko je ugotovljena neistovetnost obeh upravnih odločb, tudi smiselno ni bilo možno uporabiti za izdajo sklepa o zavrženju zahteve, temveč bi moralo sodišče o zahtevi odločiti po vsebini, torej meritorno.

Ker je upravno sodišče torej zahtevo po eni strani obravnavalo po vsebini, po drugi strani pa o njej odločilo z zavrženjem, je po presoji pritožbenega sodišča bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu in sicer 13. točko 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 16. členom ZUS, na katero mora pritožbeno sodišče paziti že po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. in 68. člena ZUS sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek in odločanje. Pri izdaji novega sklepa bo moralo prvostopno sodišče upoštevati tudi, da je zakoniti rok za pritožbo po določbi 5. odstavka 69. člena ZUS tri in ne sedem dni kot se glasi pravni pouk v izpodbijanem sklepu. Sodišče zakonsko določenega roka za pritožbo ne more podaljševati.