Sklep I Up 10/98 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodiša Republike Slovenije v Ljubljani št. U 200/98 z dne 7.5.1998.

[JEDRO]

Investitor v času od dokončnosti do pravnomočnosti odločbe o dovolitvi priglašenih del s priglašenimi deli ne more začeti. Kolikor še pred pravnomočnostjo take odločbe začne s priglašenimi deli, je možen ukrep urbanističnega inšpektorja. Takšne odločbe torej glede na njeno naravo ni mogoče prisilno izvršiti, zato ob takšni dejanski in pravni podlagi ni mogoče predlagati začasne odredbe o odložitvi izvršitve dokončne odločbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče zavrnilo zahtevo pritožnice, kot tožeče stranke, za izdajo začasne odredbe po 1.

odstavku 69. člena v zvezi s 30. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97). Ugotovilo je, da je eden od pogojev za odložitev izvršitve izpodbijanega akta (odločbe o dovolitvi priglašenih del z dne 22.9.1997, izdano investitorki M.T. za postavitev ograje), tudi ta, da bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Ta pa v sporni zadevi ni izpolnjen, saj odločba o dovolitvi priglašenih del učinkuje s pravnomočnostjo in šele potem lahko investitorka prične z deli, prej ne sme posegati v prostor, sicer gre za poseg v nasprotju z zakonom o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84 do 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 do 44/97). Odločba bo pravnomočna, ko bo o tožbi odločilo sodišče. Za tožečo stranko tako ni izkazana pravno relevantna nevarnost nastanka težko popravljive škode.

Pritožnica, kot vlagateljica zahteve za izdajo začasne odredbe med upravnim sporom, v pritožbi izpodbija sklep upravnega sodišča zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve ZUS in ZUN. Navaja, da je odločba o dovolitvi priglašenih del postala pravnomočna, saj je tožena stranka z odločbo z dne 12.1.1998 zavrnila pritožbo pritožnice proti prvostopni odločbi. Za pritožnico je nujna odložitev izvršbe do pravnomočnosti odločbe v upravnem sporu zaradi nadaljnje uporabe pravice služnosti poti.

Pritožba ni utemeljena.

Zavrnjena in v pritožbi smiselno znova uveljavljana zahteva pritožnice za izdajo začasne odredbe, se nanaša na prvostopno upravno odločbo, izdano v upravnem postopku zaradi priglasitve del (62. člen ZUN). Ker iz določbe 4. odstavka navedenega zakonitega določila izhaja, da odločba o dovolitvi priglašenih del preneha veljati, če investitor ne prične s priglašenimi deli v enem letu po prejemu pravnomočne odločbe, je po presoji sodišča možen edinole logičen zaključek, da je pričetek del vezan na pravnomočno odločbo o dovolitvi priglašenih del. Z odločbo o priglasitvi del torej pridobi investitor pravico, da po pravnomočnosti te odločbe začne s priglašenimi deli. Do takrat pa ta odločba v navedenem smislu ne more učinkovati, kar pomeni, da investitor v času od njene dokončnosti do njene pravnomočnosti s priglašenimi deli sploh ne more začeti.

Kolikor pa še pred pravnomočnostjo take odločbe začne s priglašenimi deli, je možen ukrep urbanističnega inšpektorja (členi 71. do 77. a ZUN). Sicer pa takšne odločbe glede na njeno naravo niti ni možno prisilno izvršiti. Pritožbena trditev, da je odločba o dovolitvi priglašenih del že postala pravnomočna glede na odločbo upravnega organa druge stopnje, je zmotna, saj z navedenim upravni akt postane šele dokončen, pravnomočnost pa pridobi šele s pravnomočno rešitvijo samega upravnega spora, ta pa po podatkih predloženih spisov ni bil rešen niti na prvi stopnji. Ob takšni dejanski in pravni podlagi po menju sodišča pritožnica v konkretnem primeru ne more predlagati začasne odredbe o odložitvi izvršitve dokončne odločbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, v skladu z določbami 68. in 73. člena ZUS.