Sodba II Up 6/99 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 1422/96-6 z dne 4.11.1998.

[JEDRO]

Oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno po 7.a členu Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur.l. FLRJ, št. 98/46 in 35/48) ni upravičenec do denacionalizacije in njegovi pravni nasledniki niso aktivno legitimirani za vložitev denacionalizacijske zahteve.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je senat prve stopnje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zavrnil tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 9.8.1996, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep Oddelka za gospodarstvo, kmetijstvo in ekonomske odnose Upravne enote Š. z dne 14.12.1995. V obrazložitvi sodišče navaja, da je prvostopni organ zavrgel zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v vl. št. 50 in 54, k.o. P., podržavljenih pokojnemu tožnikovemu bratu S.G., ker so bile te podržavljene na podlagi 7/a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48). Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je bilo razlaščencu S.G. premoženje nacionalizirano na podlagi navedenega člena citiranega zakona. Zoper odločbo o podržavljenju, ki jo je izdala Skupščina občine Š. dne 1.7.1977, so bila vložena vsa možna pravna sredstva, vendar sta jo kot zakonito in pravilno potrdila tako Republiški sekretariat za pravosodje, upravo in proračun (dne 7.5.1980), kot tudi Vrhovno sodišče SRS. Osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi 7. a člena navedenega zakona niso upravičene do denacionalizacije, saj tako izrecno določa 8. točka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po presoji prvostopnega sodišča je odločitev prvostopnega upravnega organa o tem, da ni pogojev za vodenje postopka za denacionalizacijo, pravilna. Po določbi 8. točke 3. člena ZDen niso upravičenci za denacionalizacijo osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po 7. a členu Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij.

Tožnik v pritožbi navaja, da je bil uveden postopek zaplembe dne 2.6.1950, ko je bil brat S. jugoslovanski državljan. Brat je prejel avstrijsko državljanstvo 8.12.1972. Predlaga, da se naj ustanovi komisija, ki naj še enkrat pregleda zgodovinske podatke in da del denarja za ustanovitev komisije prispeva sam.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 8. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) so upravičenci osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46, 35/48) razen po 7/a členu tega zakona.

Ob pravilnih ugotovitvah, da je bilo tožnikovemu bratu S.G.

premoženje podržavljeno na podlagi 7/a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Ker po določbi 8. točke 3. člena ZDen nima statusa upravičenca do denacionalizacije oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno po 7/a členu navedenega zakona, pok. S.G. ni upravičenec do denacionalizacije, zato tudi njegovi pravni nasledniki niso aktivno legitimirani za vložitev denacionalizacijske zahteve.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na samo podržavljenje, ne morejo vplivati na odločitev, ker se v postopku denacionalizacije ne presoja zakonitosti odločbe o nacionalizaciji.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.