Legislator Case Law & Legislation
Sklep I Up 526/99 ECLI:SI:VSRS:1999:I.UP.526.99 AI generated

Sklep I Up 526/99 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Case Number Sklep I Up 526/99
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date

Legislator summary

AI generated

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 927/99 z dne 16.6.1999. Zaradi odločbe, ki se izpodbija s tožbo v upravnem sporu in s katero je odpravljena prvostopna odločba ter zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek, tožnikoma take hujše škodljive posledice, ki bi bile razlog za izdajo začasne odredbe, ne morejo nastati in zato ni verjetno izkazane potrebe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje.

Legislator headnote

AI generated

Sklep I Up 526/99 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije: Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe. Navaja, da sta tožnika vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 28.4.1999, s katero je odpravljena delna odločba Upravne enote R. z dne 24.12.1997. Z odločbo navedenega upravnega organa prve stopnje je bilo v denacionalizacijskem postopku med drugim odločeno, da se zavrne zahteva upravičenke J.M. za vrnitev podržavljenih nepremičnin v naravi, ki so med sredstvi zavezanca HP GH T. na Bledu (1. točka izreka); da se zavrne zahteva upravičenke J.M. za vrnitev podjetja HP GH T. v celoti v last upravičenki po določbah 34. člena ZDen (2.

Keywords

AI generated
repatriation of capital capital reduction capital reserve capital withdrawal tax capital band delegated decision
AI generated
Sklep I Up 229/99
Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št.
VSRS Sklep X DoR 284/2018-3
Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi prvega odstavka v zvezi s 3.
Sodba in sklep VIII Ips 267/2005
Vložitev tožbe zoper dokončno odločitev delodajalca o razporeditvi delavca ne preprečuje delodajalcu, da sprejme novo odločitev o razporeditvi.
Sklep I Up 76/2012
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 32.
Sodba I Up 1680/2006
Pri vračanju premoženja kapitalske družbe je upravičenec – delničar podržavljenega podjetja upravičen do alikvotnega dela premoženja podržavljenega podjetja ustrezno njegovemu deležu, pri čemer je pod premoženjem razumeti čisto aktivo podjetja. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 10.11.2005. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi tožnika in odpravila odločbo Upravne enote Laško z dne 5.11.1998, s katero je ta zavrnila zahtevo za denacionalizacijo kapitala A.A., vloženega v X.X. d.d. preko konzorcija delničarjev v znesku 722.850,00 din ter sama odločila o stvari tako, da upravičencu do denacionalizacije za navedeni znesek pripada delež na kapitalu Y.Y. v vrednosti 4.179.701,92 SIT, kar predstavlja 4180 delnic Y.Y. d.d. O pritožbi je tožena stranka odločila v ponovnem postopku potem, ko je upravno sodišče s sodbo, št. U 362/2002 z dne 22.10.2003, potrjeno s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 26/2004 z dne 31.8.2005, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 30.1.2002 in ji zadevo vrnilo v nov postopek zaradi razloga, ker tožena stranka ni upoštevala stališča, ki ga je upravno sodišče glede upravičenosti do denacionalizacije zavzelo v sodbi, št. U 1873/99-14 z dne 17.1.2001. V tej sodbi je prvostopno sodišče zavzelo stališče, da je A.A. upravičenec do denacionalizacije kapitala, ki ga je preko konzorcija delničarjev vložil v podržavljeno podjetje. Podlaga za tako stališče je določba 23. člena Uredbe Vlade FLRJ o postopku za ocenitev vrednosti in ugotavljanju odškodnine za nacionalizirano premoženje z dne 17.11.1947 (Uredba, Uradni list FLRJ, št. 98/47). Po navedeni določbi namreč, če pristojno sodišče, tako kot v tem primeru, ob ugotovitvi dolgov nacionaliziranega podjetja ugotovi, da pripadajo posamezni upniki podjetja isti ali med seboj povezani finančni skupini in da so dejansko sami lastniki nacionaliziranega podjetja s tem, da so udeleženi pri glavnici podjetja, ki je bila dosežena s posojilom ali s kako drugo finančno operacijo, veljajo upniki do višine svoje finančne udeležbe za solastnike nacionaliziranega podjetja.

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 927/99 z dne 16.6.1999.

[JEDRO]

Zaradi odločbe, ki se izpodbija s tožbo v upravnem sporu in s katero je odpravljena prvostopna odločba ter zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek, tožnikoma take hujše škodljive posledice, ki bi bile razlog za izdajo začasne odredbe, ne morejo nastati in zato ni verjetno izkazane potrebe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe. Navaja, da sta tožnika vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 28.4.1999, s katero je odpravljena delna odločba Upravne enote R. z dne 24.12.1997. Z odločbo navedenega upravnega organa prve stopnje je bilo v denacionalizacijskem postopku med drugim odločeno, da se zavrne zahteva upravičenke J.M. za vrnitev podržavljenih nepremičnin v naravi, ki so med sredstvi zavezanca HP GH T. na Bledu (1. točka izreka); da se zavrne zahteva upravičenke J.M. za vrnitev podjetja HP GH T. v celoti v last upravičenki po določbah 34. člena ZDen (2.

točka izreka); da je zavezanec Grand hotel T. p.o. Bled. dolžan ob lastninskem preoblikovanju podjetja za del podržavljenega zasebnega podjetja Grand hotel T. na Bledu, izdati in prenesti na Sklad Republike Slovenije za razvoj navadne delnice v višini tolarske protivrednosti 8,697.729 DEM upravičenki J.M., Sklad pa je dolžan le-te izročiti v 15 dneh po izdaji delnic začasnim skrbnikom. Skupaj s tožbo v upravnem sporu sta tožnika predlagala tudi izdajo začasne odredbe po določbi drugega odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), s katero naj sodišče uredi sporno razmerje navedeno v III. točki tožbe tako, da odloži izvršitev tistega dela izpodbijane odločbe, ki vsebuje napotilo tožene stranke za izračun kapitalskih deležev. Po navedbah tožnikov naj bi se izdala začasna odredba zaradi tega, ker je tožena stranka dala v izpodbijani odločbi upravnemu organu prve stopnje napačen napotek glede ugotavljanja vrednosti podržavljenega premoženja in izračunavanja deleža upravičenke na kapitalu podjetja zavezanca. Izvršitev odločbe tožene stranke bi povzročila tožnikoma veliko škodo, saj iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnika nista v enakopravnem položaju pri izračunu deleža kapitala. Za izračun njunega deleža naj bi se uporabljala drugačna osnova kot za zavezanca.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je v navedeni zadevi tožena stranka v pritožbenem postopku odpravila delno odločbo o denacionalizaciji Upravne enote R. in zadevo vrnila navedenemu upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Zaradi izpodbijane odločbe tožnikoma hujše škodljive posledice sploh ne morejo nastati. Zato je zahteva tožnikov za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja, glede na sporno pravno razmerje, brez pravnega temelja. Zakon za izdajo začasne odredbe namreč določa pogoj, da je potreba za začasno ureditev stanja glede na možne posledice vsaj verjetno izkazana, kar pa po navedenem ni in je zato zahtevo zavrnilo.

V pritožbi tožnika uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je bila njuna zahteva najprej vložena v skladu z drugim odstavkom 30. člena ZUS. Prvostopni organ njune zahteve, naj z nadaljevanjem postopka počaka dokler odločba sodišča v upravnem sporu ne bo dokončna, ni upošteval. Zato tožnika zahtevata izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 69. člena ZUS. Nastanek škodljivih posledic izkazujeta z dejstvom, da napotilo tožene stranke za izračun kapitalskih deležev po različnih osnovah za vlagatelja zahteve za denacionalizacijo kot za zavezanca, že na prvi pogled kaže na neenakost strank v postopku. Škodljive posledice jima nastajajo tudi s kopičenjem postopkov. Organ prve stopnje bo izdelal novo delno odločbo, zoper katero bo dana pritožba iz istih razlogov, kot se uveljavljajo v tožbi zoper odločbo tožene stranke, ki je podlaga za nadaljevanje postopka in izdajo nove odločbe. Hkrati bosta v postopku dve odločbi, od katerih bo ena morda pravnomočna, po vsej verjetnosti pa nobena. Tak način vodenja postopka zagotovo ne izkazuje varovanja koristi stranke denacionalizacijskega postopka. Predlagata, naj vrhovno sodišče izpodbijani sklep prvostopnega sodišča razveljavi in ga spremeni tako, da zahtevku za izdajo začasne odredbe ugodi.

Tožena stranka na pritožbo tožnikov ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je že sodišče prve stopnje navedlo, lahko po drugem odstavku 69. člena ZUS tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da zaradi odločbe, ki se izpodbija s tožbo v upravnem sporu in s katero je odpravljena prvostopna odločba ter zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek, tožnikoma take hujše škodljive posledice, ki bi bile razlog za izdajo začasne odredbe, ne morejo nastati in zato ni verjetno izkazane potrebe za začasno ureditev stanja glede na sporno razmerje. Opozorila, navedena v odločbi drugostopnega organa, glede česa je treba dopolniti postopek, sicer vplivajo na tek postopka, zlasti če so morda napačna, kot to trdi tožeča stranka, vendar je to vprašanje, do katerega se bo moralo opredeliti upravno sodišče, ko bo odločalo o tožbi.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS.