Sodba II Ips 13/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Izpolnitev pogojev za veljavnost sodne oporoke, ki je sestavljena nepismenemu oporočitelju.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da listina z naslovom "oporoka" z dne 24.11.1978 ni nastala kot pristna listina s pravnimi posledicami oporoke in da sta tudi darilna pogodba z dne 21.11.1978 ter menjalna pogodba z dne 2.12.1988 zato nični in ne ustvarjata pravnih posledic. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo odločitve tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da listina, ki je nazvana kot sodna oporoka, ne izpolnjuje pogojev po 62. členu, predvsem pa ne pogojev po 65. in 66. členu zakona o dedovanju. Z zakonom predpisana oblika kot pogoj za veljavnost oporoke namreč ni izpolnjena. Ni mogoče sklepati, da je oporočitelj napravil na oporoki ročno znamenje v navzočnosti prič in potem, ko je izjavil, da je to njegova oporoka. Natančna predvidena oblika sodne oporoke je potrebna zaradi zaščite javnega interesa in pravnega reda. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP). Revizija ni utemeljena. Oporoko lahko sestavi oporočitelju po njegovi izjavi sodnik pristojnega sodišča, ko poprej ugotovi oporočiteljevo istovetnost (1. odstavek 65. člena zakona o dedovanju). Če oporočitelj ne zna prebrati oporoke, ki mu jo je sestavil sodnik, jo ta prebere oporočitelju v navzočnosti dveh prič, nato pa jo oporočitelj v navzočnosti istih prič podpiše ali napravi na njej ročno znamenje, potem ko izjavi, da je to njegova oporoka. Priči se podpišeta na oporoki (66. člen zakona o dedovanju). Navedeni zakonski določbi jasno opredeljujeta formalno strogost pri sestavitvi sodne oporoke (posebej pri nepismenem oporočitelju). Revident ima torej prav, ko na navedeno strogo obličnost opozarja. Vendar pa niso sprejemljive njegove ocene konkretne oporoke, ki je bila pred sodnikom sestavljena dne 24.11.1978. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili vsa pravno pomembna dejstva, ki v tem primeru omogočajo uporabo določb zakona o dedovanju o sodni oporoki. Vrednotenje sporne oporoke po njeni vsebini in obliki omogoča le sklepanje, da ima vse elemente, ki jih tak posel mora vsebovati. Sodišče druge stopnje ima prav, ko drugačno sklepanje opredeli kot nasprotje logiki in pravnim pravilom. Zapisu v oporoki ne manjka ničesar, kar je v določbah zakona o dedovanju o sodni oporoki predpisano. Revizijska trditev, da sta sodišči nižje stopnje zmotno uporabili materialno pravo, torej nima podlage. V pravdi tudi ni bilo bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).