Sodba II Ips 26/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ustna darilna pogodba je sklenjena, ko je podarjena stvar izročena (pravno pravilo par. 943 ODZ). Podarjena stvar pa je izročena šele tedaj, ko lahko obdarjenec z njo prosto razpolaga. Prosto pa lahko razpolaga z njo tedaj, ko jo lahko tudi odtuji.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je lastnica osebnega avtomobila. Zavrnilo je tudi podrejena tožbena zahtevka na plačilo stroškov za vlaganja in popravila v zvezi s tem avtomobilom. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji ponavlja svoje trditve iz prvostopnega in drugostopnega postopka o tem, da ji je bil avtomobil izročen. Dejstvo, da je bil hranjen v darovalkini garaži, ker je imela darovalka zanj prostor, tožnica pa ne, saj živi v Švici, ni pravno odločilno. Z obligacijskopravnega gledišča ni odločilno ali je tožnica avto imela ves čas v svoji oblasti ali ne. Bistveno je, da je tožnica vsak trenutek z vozilom lahko razpolagala. Sodišče je zavrnilo zahtevek očitno pod vplivom postopka, v katerem je tožnica uveljavljala veljavnost ustne oporoke. Tožnica gotovo ne bi vložila v avto preko enega milijona SIT, če avto ne bi bil njena last. Dvigovanje deviz s strani darovalke še ne pomeni, da je devize uporabila za avto. Tožeča stranka vztraja pri trditvi, da je avto BMW njena last in sicer na podlagi ustno sklenjene darilne pogodbe in izročitve vozila. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da primarnemu tožbenemu zahtevku ugodi, če pa primarnemu ne ugodi, ugodi sekundarnemu zahtevku ter toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče v celoti zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da po 3. odstavku 385. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog. Tožeča stranka v pretežnem delu revizije polemizira z dokazno presojo pravno odločilnih dejstev prvostopnega in drugostopnega sodišča. Pravilnosti dokazne ocene pa revizijsko sodišče zaradi navedene prepovedi ne sme presojati, pa čeprav jo tožeča stranka formalno uveljavlja kot zmotno uporabo materialnega prava. Šteti mora, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Revizija pa tudi v delu, s katerim tožeča stranka tudi vsebinsko napada pravilnost uporabe materialnega prava, ni utemeljena. Tožeča stranka si zmotno tolmači pomen izročitve pri realnem kontraktu. V povezavi s tem pa tudi pomen možnosti razpolaganja z izročeno stvarjo.

Ustna darilna pogodba je sklenjena, ko je podarjena stvar izročena (pravno pravilo par. 943 ODZ). Podarjena stvar pa je izročena šele tedaj, ko lahko obdarjenec z njo prosto razpolaga. Prosto pa lahko razpolaga z njo tedaj, ko jo lahko tudi odtuji.

Tožeča stranka takšne izročitve ni uspela dokazati. Odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, da je z avtomobilom vse do svoje smrti razpolagala pokojna ..., tožnica pa ga je imela v svoji uporabi le občasno. Če pa je tako, darilna pogodba ni bila sklenjena. Občasne uporabe ni mogoče šteti za lastniško posest, ki jo tožeča stranka s tem, ko trdi, da je lahko z avtomobilom vsak trenutek prosto razpolagala, smiselno zatrjuje. Pravna kvalifikacija razmerja med pokojno in tožečo stranko, ki jo je sprejelo drugostopno sodišče (posodba do preklica), je zato pravilna.

Tožeča stranka v reviziji posebej ni obrazložila, zakaj vlaga revizijo tudi zoper zavrnitev podrejenih tožbenih zahtevkov. Revizijsko sodišče je izpodbijano odločitev materialnopravno preizkusilo in ugotovilo, da je tudi ta pravilna.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker stranka z revizijo ni uspela, tožena stranka pa ni priglasila stroškov odgovora, je izrek o stroških revizijskega postopka odpadel.