Sodba II Ips 339/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO] Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja škodnih posledic. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine.

[OBRAZLOŽITEV] Tožnik se je 17.12.2003 poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Pri tem je utrpel zdrobljen zlom končnega dela desne podlakti (zapestja), poslabšanje stanja periartritisa humeroskapularisa na desni rami, odrgnino po levi goleni in udarnino glave, zaradi česar mu je bilo pravnomočno prisojeno zadoščenje v višini 3.200.000 SIT (od tega 1.800.000 SIT za telesne bolečine, 400.000 SIT za strah in 1.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti), od česar je sodišče odštelo že plačan znesek iz tega naslova (2.654.680 SIT), medtem ko je bil v presežku (10.154.680 SIT) tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zavrnjen. Tožnik je vložil revizijo zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe glede odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi moralo biti njegovim zahtevkom v celoti ugodeno. Revident se ponovno sklicuje na vse tiste okoliščine, ki po njegovem mnenju upravičujejo odškodnino v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista dovolj upoštevali. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (UR. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Revizija ni utemeljena. V reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin v zahtevanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine ne more le odraziti oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnin za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in za strah pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP). Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (165. člen ZPP).