Sodba U 1490/95 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Ob ugotovljenem pravnem dejstvu, da KS po materialnih predpisih v času odločanja o predlogu za obnovo postopka lokacijskega dovoljenja ne izkazuje pravnega interesa, je sodišče ob predpostavki, da gre za procesno vprašanje, ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali je ta izpolnjevala lastnost stranke, ko se je odločala o lokacijskem dovoljenju, tožbo zavrnilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote ... z dne 20.3.1995, s katerim je zavrgla predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z lokacijskim dovoljenjem za prekladalno postajo gospodinjskih odpadkov in deponijo internega materiala v S., izdanim investitorju Komunalnemu podjetju ... Tožena stranka utemeljuje svojo odločitev s tem, da krajevna skupnost nima pravice sodelovanja v postopku pridobitve lokacijskega dovoljenja, ker na podlagi materialnopravnih predpisov ni imela pravice ali pravne koristi, ki bi jo lahko varovala in o kateri bi se odločalo v tem postopku. Krajevna skupnost je imela možnost sodelovati v postopku sprejemanja prostorskega izvedbenega akta, ki je urejal sporno območje (13. člen Zakona o ravnanju z odpadki). S tem pa je njena možnost sodelovanja v zadevi ravnanja z odpadki zaključena. V konkretnem postopku ne more sodelovati, ker za to ne izkazuje interesov.

Tožeča stranka v upravnem sporu izpodbija odločbo zaradi napačne uporabe materialnopravnih predpisov. Tožena stranka svojo odločitev napačno opira na določbo 13. člena Zakona o ravnanju z odpadki. Pri odločanju, ali ima tožeča stranka položaj stranke v tem postopku, bi morala upoštevati določbo 1. člena istega zakona, ki krajevni skupnosti posebej nalaga, ne samo da preprečuje in omejuje nastajanje odpadkov in da je dolžna skrbeti za pravilno uporabo odpadkov, ampak tudi skrb, da je ravnanje z odpadki smotrno, neškodljivo in primerno okolju. Prav glede na to določbo pa bi moral upravni organ tožeči stranki priznati položaj stranke v tem postopku. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgvoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V stvari gre za procesno vprašanje, ali ima krajevna skupnost lastnost stranskega udeleženca v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja za prekladalno postajo gospodinjskih odpadkov in deponijo internega materiala. Po določbi 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je stranka v upravnem postopku tudi oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka.

Pravice in pravne koristi, o katerih je mogoče odločati v upravnem postopku, določajo materialni predpisi, ki urejajo posamezna upravna področja. V tej zadevi so to predvsem Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 47/93, 71/93 in 44/97) in drugi predpisi, ki jih je treba uporabiti v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja in so bili izdani za realizacijo ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja (72. člen).

Ob izdaji lokacijskega dovoljenja, ki je predmet obnove postopka, je bil v veljavi Zakon o ravnanju z odpadki (Uradni list SRS, št. 8/78), ki je v 1. členu, tako kot navaja tožeča stranka, res nalagal krajevni skupnosti skrb, da je ravnanje z odpadki smotrno, neškodljivo in primerno okolju. Vendar je bil v času izdaje izpodbijane odločbe že uveljavljen Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, 1/96), ki v 4. členu določa, da varstvo okolja zagotavljajo v okviru svojih pristojnosti oziroma pravic in obveznosti občine in mestne občine oziroma širše lokalne skupnosti (2. točka) in državljani in drugi prebivalci kot posamezniki ali organizirani v društva, strokovna in druga združenja ter druge nevladne organizacije za varstvo okolja (3. točka). Zakon o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93, 57/94, 6/94 in 6/94)

uveljavljen 15.1.1994 pa v 18. členu določa, da je območje občine lahko v skladu s statutom občine razdeljeno na krajevne, vaške ali četrtne skupnosti in da te skupnosti lahko v skladu s statutom občine in z zagotovitvijo finančnih sredstev opravljajo del nalog, ki jih ima po tem zakonu občina. Iz 19. člena pa izhaja, da statut občine podrobneje določa naloge, ki jih ožji deli občine opravljajo samostojno.

Kot torej izhaja iz prej navedenega, se je v času od izdaje lokacijske odločbe, ki je predmet obnove postopka, pravni položaj krajevne skupnosti in tudi njene pristojnosti oziroma pravice in obveznosti v zvezi z varstvom okolja spremenil. V konkretnem primeru Statut občine ..., katere del je Krajevna skupnost ..., svojim krajevnim skupnostim ne daje nalog s področja zagotavljanja varstva okolja, ki jih ima po zakonu občina.

Vprašanje položaja stranke v upravnem postopku je procesno vprašanje, kar med drugim pomeni, da mora stranka v postopku izkazovati pravni interes tudi v času, ko se odloča o predlogu za obnovo postopka.

Zato, ob ugotovljenem pravnem dejstvu, da tožeča stranka po materialnih predpisih, v tem postopku ne izkazuje pravnega interesa, je sodišče, ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali bi Krajevna skupnost ... v času izdaje lokacijskega dovoljenja, ki je predmet obnove postopka, izpolnjevala lastnost stranke v navedenem postopku, odločilo kot izhaja iz izreka sodbe.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).