Sodba U 1502/94-6 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Po drugi prodaji stanovanja z vidika davčnih predpisov (2. odst. 53. čl. ZSZ) ne gre več za novo stanovanje. Zato ni podlage za oprostitev.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 13.12.1993, s katero mu je bilo za leto 1993 odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v določenem znesku. V obrazložitvi tožena stranka najprej povzema 2. in 3. odstavek 59. člena zakona o stavbnih zemljiščih, nato pa ugotavlja, da je iz prodajnih pogodb razvidno, da je bil tožnik pred odkupom stanovanjskega objekta po stanovanjskem zakonu imetnik stanovanjske pravice na tem objektu. Zato tožnik ni kupil novega objekta, saj ga je pred nakupom že uporabljal kot imetnik stanovanjske pravice. Prav tako tožena stranka ugotavlja, da je v danem primeru družbenopravna oseba kot investitor stanovanjskega objekta pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja morala poravnati vse stroške v zvezi z ureditvijo stavbnega zemljišča, zakon o stavbnih zemljiščih pa predvideva oprostitev plačevanja nadomestila le za fizične osebe. Glede na navedeno je tožnik kot imetnik stanovanjske pravice ob vselitvi v stanovanjsko stavbo, ki jo je kupil po stanovanjskem zakonu, pridobil stanovanjsko pravico na objektu, za katerega so bili stroški za urejanje stavbnega zeljišča že poravnani, zato pravica zahtevati oprostitev plačila nadomestila za zavezanca sploh ni začela obstajati.

Tožnik navedeno odločbo izpodbija in v tožbi navaja, da je stanovanjski objekt kupil 17.12.1990 in ne s pogodbo z dne 16.1.1992. Ni točna trditev, da ni kupil novega objekta in da je objekt že uporabljal kot imetnik stanovanjske pravice. V stanovanjski objekt se je vselil 18.5.1991, torej približno šest mesecev po nakupu objekta. Ker gre za nov objekt, prvič vseljen 18.5.1991, v katerem tožnik ni stanoval kot imetnik stanovanjske pravice in je stanovanjski objekt kupil torej pred sprejemom stanovanjskega zakona, tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi gre za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, pri čemer je med strankama sporno, ali je tožnik upravičen do petletne oprostitve plačila. To situacijo ureja 2. odstavek 59. člena zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ - Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 in 33/89), ki določa, da se nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na lastno zahtevo za dobo pet let oprosti občan, ki je kupil novo stanovanje kot posamezen del stavbe ali zgradil, dozidal ali nadzidal družinsko stanovanjsko hišo, če je v ceni stanovanja oziroma družinske stanovanjske hiše ali neposredno plačal stroške za urejanje stavbnega zemljišča po določbah tega zakona. Glede na podatke predloženih upravnih spisov tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo dvoma o tem, da je bilo o zadevi pravilno odločeno. Iz vseh podatkov spisa izhaja, med strankama pa tudi ni sporno, da je tožnik z nakupom stanovanja postal drugi "lastnik", saj je novo stanovanje kupil takratni Sklad združenih sredstev republiških organov za stanovanjsko gradnjo od Gradbenega podjetja. Zato je pri vsej zadevi irelevantno, kdaj se je tožnik pravzaprav vselil v to stanovanje in kdaj je postal lastnik. Po drugi prodaji namreč z vidika davčnih predpisov določbe 2. odstavka 53. člena navedenega zakona, to ni več novo stanovanje.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena. Zato jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).