Sodba U 1782/94 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za obrambo z dne 23.11.1994 odpravi.

[JEDRO] Upravni organ mora v negativni odločbi natančno navesti ugotovljeno dejansko stanje, to je, za kakšne okoliščine gre pri bolezni in negi mld. otroka tožeče stranke in zakaj teh okoliščin ni možno opredeliti kot enega izmed razlogov, na podlagi katerih je možna odložitev vojaških vaj.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi sekretariata za obrambo z dne 4.10.1994, s katero ta ni ugodil tožnikovi prošnji za odložitev vojaških vaj, ker je ugotovil, da niso podani razlogi za odložitev iz 53. člena zakona o vojaški dolžnosti (Uradni list RS, št. 18/91). V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je odločba prve stopnje pravilna in zakonita, saj razlog, ki ga je uveljavljal tožnik (ker je nezaposlen, je sam prevzel varstvo obolelega sina), v navedenem zakonu ni predviden. Tožnik v tožbi navaja, da sta obe odločbi v nasprotju z veljavnim zakonom in ju zaradi pavšalne obrazložitve sploh ni možno preizkusiti. Iz predloženega zdravniškega potrdila je razvidno, da je otrok tožnika tik pred vajami zbolel in da potrebuje nego. Ker je tožnikova žena zaposlena, tožnik pa nezaposlen, je on prevzel varstvo in nego otroka, kot nezaposlen pa seveda ni mogel koristiti dopusta v ta namen. V celoti je zato izpolnjen dejanski stan 7. točke 1. odstavka 53. člena citiranega zakona, zato bi moral upravni organ tožnikovi prošnji ugoditi. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in še navaja, da citirano zakonito določilo ureja primere, ko gre za koriščenje dopusta za varstvo in nego otroka ob rojstvu v smislu predpisov o delovnih razmerjih. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožba je utemeljena. Obrazložitev odločbe izdane v upravnem postopku, s katero ni bilo ugodeno zahtevi stranke, mora vsebovati ne samo navedbo predpisa, na podlagi katerega je bilo odločeno, ampak tudi ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki so narekovali zavrnitev zahtevka. Če gre za odločitev po prostem preudarku, pa morajo biti navedeni tudi razlogi za tako odločitev (2. in 3. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). V obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da ne odločba prve stopnje, ne odločba druge stopnje ne vsebujeta ugotovljenega dejanskega stanja, to je za kakšne okoliščine gre pri bolezni in pri negi mladoletnega otroka in zakaj, iz katerih konkretnih razlogov teh okoliščin ni možno opredeliti niti kot težak položaj gospodinjstva (razlog iz 4. točke 53. člena zakona) niti kot situacijo iz 7. točke istega zakonitega določila, ki kot razlog navaja koriščenje dopusta za varstvo in nego otroka. Šele v odgovoru na tožbo skuša tožena stranka deloma podrobneje obrazložiti svojo odločitev, vendar s tem niso odpravljene pomanjkljivosti izpodbijane odločbe, saj bi celovito in natančno obrazložitev morala vsebovati že odločba. Če tožena stranka šteje, da gre pri 7. točki samo in izključno za kategorijo iz delovnega razmerja, ki v nobenem primeru ne vključuje tudi začasne zadržanosti od dela zaradi nege otroka (30. člen zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Uradni list RS, št. 9/92 in 13/92), kar je tožnik uveljavljal že v pritožbi, mora svoje stališče v odločbi obrazložiti. Glede na navedeno ima izpodbijana odločba takšne pomanjkljivosti, da ni mogoče preizkusiti njene zakonitosti. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Navedeni zakon in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 1/91-I in 45/94).