Sodba U 1798/94-4 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Niso upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po 7/a členu zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur.l. FLRJ, št. 98/46 in 35/48).

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožečih strank zoper sklep Občinskega Sekretariata za finance in gospodarstvo občine z dne 12.7.1993, s katerim je ta zavrgel vlogo tožnikov za denacionalizacijo premoženja. Tožena stranka ugotavlja, da sta tožnika vložila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, katere so bile odvzete z odločbo Skupščine občine, oddelka za gospodarstvo in finance z dne 26.3.1974 Š.A. rojeni S., Š.J., Š.I., Š.M., Š.G., Š.M. in Š.N. Iz navedene odločbe je razvidno, da so bile vse nepremičnine, navedene v tej odločbi, odvzete na podlagi 1. odstavka 7/a člena zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Ker je po 8. točki 3. člena zakona o denacionalizaciji vračilo premoženja izključeno, če je bilo premoženje nacionalizirano po 7/a členu navedenega zakona, je tožena stranka zaključila, da je bila odločitev organa prve stopnje pravilna in je pritožbo zavrnila.

V tožbi tožnika navajata, da sta po 265. členu zakona o splošnem upravnem postopku vložila zahtevo za razveljavitev nacionalizacijske odločbe z dne 26.3.1974, vendar rešitve še nista dobila. Zato v tem postopku uveljavljata oziroma ponavljata razloge. Trdita, da se državljanstvu, ki sta ga pridobila enako kakor vsi prebivalci bivše cone "B", nista nikoli odpovedala in nikoli nista zahtevala odpusta ali izbrisa iz tega državljanstva. Trditev, da naj bi v letu 1956 izgubila državljanstvo takratne FLRJ, ni z ničemer utemeljena. Določba 7/a člena navedenega zakona za njiju ni bila uporabljiva, saj se ni razširjala na njihovo področje. Potrebno bo presoditi, ali je bilo v letu 1974 sploh mogoče uporabiti navedeno določbo. Tožnika trdita, da je napadena odločba o nacionalizaciji iz leta 1974 nezakonita in ne more biti pravna podlaga izpodbijani odločbi. Zato predlagata naj sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v podatke, zbrane v upravnih spisih, je sodišče presodilo, da je tožena stranka pravilno odločila in v odločbi tudi navedla razloge za tako odločitev. Določba 8. točke 1. odstavka 3. člena ZDen določa, da so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur. l. FLRJ, št. 98/46 in 35/48), razen po 7/a členu tega zakona. Že iz prvostopnega upravnega akta, prav tako pa iz izpodbijane odločbe izhaja, to pa potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih, da so bile nepremičnine, katerih denacionalizacijo sta zahtevala tožnika, podržavljene prav na podlagi določbe 7/a člena zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Zato sta oba organa pravilno ugotovila, da po ZDen ni pogojev za uvedbo postopka za denacionalizacijo navedenih podržavljenih nepremičnin. Tožbene navedbe, ki po svoji vsebini izpodbijajo odločbo o nacionalizaciji, ne morejo vplivati na odločitev v tem upravnem sporu, saj v postopku denacionalizacije ni mogoče izpodbijati zakonitosti pravnomočnega akta, s katerim je bilo izvršeno podržavljenje. Pravnomočna odločba pravno učinkuje vse dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena. Vse dotlej se šteje, da je pravilna in zakonita. Zato te odločbe v tem upravnem sporu ni mogoče uspešno izpodbijati.

Sodišče je neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).