Sodba U 234/94-4 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Oseba, ki ob podržavljenju ni bila jugoslovanski državljan in ni živela na ozemlju Republike Slovenije, niti ji ni bilo priznano jugoslovansko državljanstvo po 15.9.1947, ne izpolnjuje pogoja iz 1. odst. 9. člena in 10. člena ZDen in ni denacionalizacijski upravičenec. Zato tudi ni upravičena do odškodnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu Sekretariata za kmetijstvo in gozdarstvo občine z dne 1.6.1993, s katerim je navedeni upravni organ zavrgel tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin navedenih v izreku citiranega sklepa. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe po vsebini odločbe ugotavlja, da je bilo V.M. podržavljeno premoženje z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 4.10.1948, in sicer na podlagi zakona o razlastitvi posestev, ki jih obdelujejo koloni in viničarji (Uradni list SNOS in NVS, št. 62/45). Ta predpis je naveden med drugimi predpisi, po katerih so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih navedenih v 3. členu zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 - v nadaljevanju - ZDen). Ker pa V.M. ob podržavljenju premoženja niti pozneje ni bil jugoslovanski državljan, ker je živel v Italiji kot italijanski državljan od 23.1.1947 do smrti dne 4.12.1968, ni pogojev za vrnitev podržavljenega premoženja po 9. in 10. členu ZDen.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da izpodbijana odločba ni zakonita, ker tožena stranka, ob ugotovitvi, da ni pogojev za vrnitev podržavljenega premoženja, ni obravnavala zadeve in odločila o plačilu odškodnine za odvzeto premoženje, do katere ima tožeča stranka nedvomno pravico in zaščiten interes s sodnim varstvom. Tožena stranka do izplačila odškodnine ni zavzela stališča, čeprav je tožeča stranka izrecno navedla, da za podržavljeno premoženje ni prejela nobene odškodnine. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka zavrača tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Ni sporno, da je V.M. živel v Italiji kot italijanski državljan od 23.1.1947 do smrti dne 4.12.1968 in je zato pritrditi razlogom v izpodbijani odločbi, da ob podržavljenju premoženja ni bil jugoslovanski državljan in zaradi navedenega tudi ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka 9. člena ZDen. Ker ob podržavljenju premoženja ni imel stalnega prebivališča na današnjem ozemlju Republike Slovenije, niti mu ni bilo priznano jugoslovansko državljanstvo po 15.9.1947 z zakonom oziroma z mednarodno pogodbo, tudi ne izpolnjuje pogoja iz 10. člena ZDen, kar vse pravilno ugotavlja izpodbijana odločba. Ker torej prejšnji lastnik ni denacionalizacijski upravičenec, ni bilo pogojev za uvedbo denacionalizacijskega postopka. Zato tudi tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka odločiti o izplačilu odškodnine za podržavljeno premoženje, ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu. V obravnavani zadevi se je ugotavljalo, ali je V.M. imel pogoje za upravičenca do vrnitve podržavljenega premoženja po določbah ZDen. Upravni organ odloča o odškodnini le kot obliki denacionalizacije (2. člen ZDen), torej šele v denacionalizacijskem postopku, če je ta na zahtevo upravičene stranke uveden.

Iz navedenih razlogov je po presoji sodišča izpodbijana odločba zakonita, tožba pa neutemeljena in jo je zato sodišče zavrnilo po 2. odstavku 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe navedenega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).