Sodba III Ips 21/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Sodišče pazi po uradni dolžnosti, da so vloge strank v slovenščini, ali s slovenskim prevodom. Če tega ne stori, je to lahko samo relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka takrat, če je ta okoliščina vplivala, ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, po kateri mora tožena stranka plačati tožeči stranki 990.199,00 Hrd s pripadki, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji uveljavlja tožena stranka revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je tožeča stranka vse vloge in dokaze vlagala v hrvaškem jeziku brez slovenskega prevoda, da torej postopek ni tekel v slovenskem jeziku, zaradi česar ji ni bila dana možnost obravnavanja (7. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Sodišče bi moralo samo po uradni dolžnosti skrbeti za uporabo slovenščine v postopku. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Do dneva osamosvojitve Slovenije dne 25.6.1991 so za pravdne postopke pred slovenskimi sodišči v celoti veljala določila ZPP o jeziku v postopku (6. poglavje ZPP). Zato je sodišče s tem, da je začelo postopek na podlagi predloga za izvršbo v hrvaškem jeziku, vloženega na sodišče pred zgoraj omenjenim datumom, ravnalo v skladu z 2. odstavkom 104. člena ZPP.

Iz spisa izhaja, da se je na vseh narokih uporabljala slovenščina. Sodišče je tudi vsa pisanja iz 1. odstavka 103. člena ZPP pošiljajo strankam v slovenščini. Tožeča stranka je po 25.6.1991 vložila na sodišče v hrvatskem jeziku (brez prevoda v slovenščino) samo pripravljalni spis, odgovor na pritožbo in dokaz, da je tožečo stranko obvestila, da menica ni bila izvršena. Ostali dokazi, tudi menica, so bili vsi vloženi v slovenščini. Samo zaradi omenjenih treh listin v hrvatskem jeziku toženi stranki obravnavanje ni bilo onemogočeno. To sledi tudi iz načina njenega sodelovanja v postopku. Zato do absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP tekom postopka ni prišlo.

Revizijsko sodišče se strinja s toženo stranko, da mora sodišče samo po uradni dolžnosti paziti na to, da so vloge strank in dokazila v slovenščini, oziroma prevedene v slovenščino. Če to niso, je to lahko samo relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je ta okoliščina vplivala, ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 354. člena ZPP). V obravnavanem primeru pa listine, ki jih je tožeča stranka vložila na sodišče po 25.6.1991 v hrvatskem jeziku brez prevoda v slovenščino za odločitev niso bile pomembne. Zato ni okoliščina, da sodišče ni po uradni dolžnosti zahtevalo slovenskega prevoda omenjenih listin, niti relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Omenjena okoliščina namreč ni vplivala niti ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodb.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato in ker tudi tisti revizijski razlogi, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.