Sodba III Ips 25/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Predpostavka za nastanek obveznosti plačila zamudnih obresti po 214. čl. ZOR je nepoštenost. Ta se ne domneva. Tožnik mora nepoštenost toženca zatrjevati in dokazati.

[OBRAZLOŽITEV]

Potem, ko je tožena stranka glavnico tekom postopka pred sodiščem prve stopnje plačala, je tožeča stranka skrčila tožbeni zahtevek na plačilo zamudnih obresti od zneska 7,021.810,40 SIT za čas od 13.4.1990 do 30.8.1991. Pri tem je zahtevala, da se ji za čas od 13.4.1990 do 31.12.1990 priznajo zamudne obresti po obrestni meri, kot jo določa zakon o obrestni meri zamudnih obresti, za čas od 1.1.1991 do 30.8.1991 pa po 130 % obrestni meri.

Sodišče prve stopnje je na zamudne obresti skrčenemu tožbenemu zahtevku ugodilo samo delno. Toženi stranki je naložilo, da mora plačati tožeči stranki 604.428,04 SIT, to je zamudne obresti od 7,021.810,40 SIT za čas od 15.6.1991 do 30.8.1991, obračunane po obrestni meri, kot jo je določal zakon o obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Določba 1. odstavka 186. člena ZPP velja za vse terjatve, ne glede na to, ali gre za glavne ali stranske. Sodišče jo je bilo zato upravičeno in dolžno upoštevati tudi v tem postopku v zvezi z ugotavljanjem časa, za katerega je tožeča stranka upravičena dobiti od tožene stranke plačilo zamudnih obresti.

Obveznost plačila zamudnih obresti po 214. členu ZOR zavisi od poštenosti tistega, ki mora vrniti, kar je neupravičeno pridobil. Tožnik, ki zahteva plačilo zamudnih obresti po omenjenem zakonskem določilu, mora zato zatrjevati, da toženec glede tistega, kar je neupravičeno pridobil, ni bil pošten, in od kdaj naprej ni bil pošten. Svoje trditve mora podpreti tudi s predlaganjem ustreznih dokazov (2. odstavek 7. člena ZPP, 1. odstavek 186. člena ZPP). Vsega tega tožeča stranka za čas do 15.6.1991 v postopku pred sodiščem prve stopnje ni storila, čeprav je bilo na njej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

Tožena stranka je zanikala obstoj obveznosti plačila zamudnih obresti za ves čas pred vložitvijo tožbe. Ker tožeča stranka za čas pred 15.6.1991 ni zatrjevala obstoja tistega dejstva, ki je po 214. členu ZOR predpostavka za nastanek obveznosti plačila zamudnih obresti - nepoštenosti tožene stranke - za omenjeni čas ni bilo zato sporno nobeno za odločitev pomembno dejstvo. Tožeča stranka do zamudnih obresti za omenjeni čas ni upravičena, saj niti sama ne zatrjuje za nastanek obveznosti plačila zamudnih obresti odločilnega dejstva. Sporen pa je bil obstoj omenjenega odločilnega dejstva za čas po 15.6.1991. Za ta čas je namreč tožeča stranka nepoštenost tožene stranke dokazovala. Na podlagi predlaganih in izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka od 15.6.1991 dalje vedela, da neupravičeno uporablja znesek, katerega vrnitev je tožeča stranka prvotno zahtevala. Svojo ugotovitev pa je obrazložilo tako, kot jo je, glede na to, katera dejstva in za kateri čas so bila med strankama sporna. Prisoditi tožeči stranki več, kot je iz njenih lastnih trditev izhajalo, da je upravičena zahtevati, oziroma izvajati dokaze za ugotovitev dejstev, ki jih tožeča stranka niti ni zatrjevala pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno, niti upravičeno (primerjaj: 1. odstavek 3. člena ZPP, 1. in 2. odstavek 7. člena ZPP). Samo okoliščina, da je tožena stranka neupravičeno uporabljala denar, pa ni bila dovolj za ugotovitev dejstva nepoštenosti tožene stranke. Nepoštenost se tudi ne domneva, treba jo je zatrjevati in dokazati, in sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje (496. a člen ZPP). Tega pa tožeča stranka za čas pred 15.6.1991 ni storila.

Na podlagi ugotovljenih dejstev sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno odločili. Tožeča stranka tudi ne more zahtevati zamudnih obresti po obrestni meri, ki jo je sama določila. V času, za katerega mora tožena stranka plačati zamudne obresti, se je njihova obrestna mera določala po zakonu po obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list SFRJ št. 57/89). To pa sta sodišči prve stopnje in druge stopnje za odločitev tudi uporabili.

Uveljavljani revizijski razlogi glede na navedeno niso podani. Zato in ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.