Sodba II Ips 189/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] V tožbi zatrjevana podlaga za zvišanje preživnine (izguba zaslužka zak.zastopnice zaradi prenehanja delovnega razmerja) bi po presoji revizijskega sodišča sicer lahko pomenila razlog za zvišanje preživnine, ne glede na to, ali je do prenehanja delovnega razmerja prišlo po krivdi zak. zastopnice, ali ne, toda le ob ugodnejšem premoženjskem stanju toženca.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je mld.tožnik uveljavljal zvišanje preživnine, ki je bila nazadnje zvišana s sodbo leta 1978. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji zatrjuje, da stališče sodišč, da mld.tožnik ne more zahtevati zvišanja preživnine zato, ker je zakoniti zastopnici mld.tožnika prenehalo delovno razmerje po njeni krivdi in ker ni niti poskusila pridobiti nove zaposlitve, ni pravilno. Preživnina gre otroku ne pa zakoniti zastopnici. Poleg tega so se stroški s preživljanjem tožnika zvišali, saj je starejši in ima večje potrebe. Obiskuje osnovno šolo na delavski univerzi, hrana doma pa je dražja kot v šoli. Sodiščema očita, da sta obrazložitvi v delu, v katerem opisujeta realni padec toženčevega dohodka pavšalni, temelječi na splošno znanih trditvah in se ju zato ne da preizkusiti. Revizija ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša preživnina za mld.tožnika, usklajena februarja 1992, 3.100,00 SIT, toženčeva plača pa je bila istega meseca 9.545,00 SIT. Iz dejanskih ugotovitev nadalje sledi, da je delež, ki ga je preživnina predstavljala v toženčevih dohodkih ob zadnjem zvišanju, narasel z 19 % na 32 %, poleg tega je toženec izgubil možnost dodatnega zaslužka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da mld.tožnik dobiva družbeno pomoč v znesku 2.000,00 SIT. Iz takšnih dejanskih ugotovitev, ki jih je sprejelo tudi pritožbeno sodišče, je moč skleniti, da so toženčeve zmožnosti za plačevanje preživnine ob tako nizkih dohodkih, omejene do te mere, da bi zvišanje preživnine v ugotovljenih okoliščinah pomenilo zmotno uporabo materialnega prava (129.čl. v zv. s 5. odst. 132. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur.l.SRS 15/76 - 1/89). Niso se tedaj spremenile premoženjske razmere le na strani zak.zastopnice mld.tožnika. V tožbi zatrjevana podlaga za zvišanje preživnine (izguba zaslužka zak.zastopnice zaradi prenehanja delovnega razmerja) bi po presoji revizijskega sodišča sicer lahko pomenila razlog za zvišanje preživnine, ne glede na to, ali je do prenehanja delovnega razmerja prišlo po krivdi zak.zastopnice, ali ne, toda le ob ugodnejšem premoženjskem stanju toženca. Iz povedanega pa sledi tudi odgovor na v reviziji smiselno uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, saj je sodbi sodišč prve in druge stopnje tudi v delu, v katerem opisujeta realni padec toženčevih dohodkov, moč preizkusiti. Na drugačno presojo ne morejo vplivati revizijske trditve o spremenjenih okoliščinah na strani mld.tožnika, saj iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi, da njegove potrebe, kljub temu, da porabi več za hrano in obleke, niso povečane, ker mld.tožnik ne obiskuje več šole. Prav tako ne morejo na drugačno presojo vplivati trditve o tem, da mld.toženec obiskuje osnovno šolo na delavski univerzi, ker so revizijska novota. Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).