Sodba U 98/95 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Sama ugotovitev upravnega organa, ki ne odloča o denacionalizacijskem postopku, da obstaja javni interes, da se določena nepremičnina v denacionalizacijskem postopku ne vrne v naravi, za katero ni podlage v zakonu, nima značaja dokončnega posamičnega akta, s katerim bi organ odločil o pravici ali o obveznostih in pravnih koristih stranke, ampak je to le oblika internega akta organa drugemu organu, ki v upravnem postopku ugotavlja dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je v zvezi s postopkom denacionalizacije stavbe, na prošnjo Slovenskega zdravniškega društva, podala ugotovitev, da obstaja javni interes, da se nepremičnina upravičencem (tožniku) ne vrne v naravi, ker Slovensko zdravniško društvo s svojo dosedanjo dejavnostjo izpolnjuje vse pogoje iz 19. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen). Društvo opravlja prek svojih številnih strokovnih sekcij dejavnost podiplomskega strokovnega izobraževanja zdravnikov in zobozdravnikov na področju zdravstva. Nadomestitev stavbe, ki jo zaseda, bi bila povezana z nesorazmernimi stroški in z drugimi nepremostljivimi težavami, ki bi navedeno družbeno pomembno dejavnost lahko prekinila. Večina dejavnosti tega društva sodi na področja, ki jih mora sicer zagotavljati država.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka izdala upravni akt, ki ima vse sestavine takega akta iz zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Za navedeni akt je tožnik zvedel 10.1.1995 in je zato šteti rok za vložitev tožbe od tega dne dalje. Z navedenim upravnim aktom je tožena stranka meritorno odločila o denacionalizacijski zadevi, ne da bi prej za sodelovanje v postopku pozvala tudi stranke z nasprotnim interesom. Tožena stranka je s tem aktom prejudicirala vprašanje v zadevi, ki jo vodi drug, za to stvarno pristojen organ in sicer Ministrstvo za kulturo. Za izdajo tega upravnega akta in za ugotavljanje javnega interesa tožena stranka nima zakonite podlage. Predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi.

Tožbo je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov:

Listina oziroma akt, ki ga tožnik v tožbi izpodbija, po svoji vsebini ni dokončni posamični akt, s katerim bi se odločalo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij. Po presoji sodišča navedeni akt oziroma listina, za katerega izdajo tudi ni podlage v materialnem zakonu, v tem primeru zakonu o denacionalizaciji (ZDen), ni dokončni posamični akt, ki bi lahko imel neposredni pravni učinek nasproti stranki. Po svoji vsebini je to lahko le oblika internega akta organa drugemu organu, ki v upravnem postopku ugotavlja dejansko stanje v upravni stvari, o kateri odloča.

Ker torej izpodbijani akt ni dokončni posamični akt, s katerim bi državni organ odločil o pravici ali o obveznostih in pravnih koristih tožnika (157. člen ustave), je sodišče odločilo kot je navedeno v izreku tega sklepa, na podlagi 2. točke prvega odstavka 30. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).