Sodba U 1680/93-6 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Obračun dajatev za blago, ki ga nosijo potniki s seboj, izstavljen od carinskega organa tuje države, ni dokaz o plačilu carine naši namembni carinarnici.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo carinarnice z dne 26.5.1993, s katero je ta zavezana k plačilu 185.218,00 SIT na račun uvoznih dajatev in prometnega davka za blago, ki po enotni carinski listini carinske izpostave z dne 8.6.1992 ni bilo predano namembni carinski izpostavi. Tožeča stranka je v pritožbi zoper odločbo carinarnice navajala, da je bila carina plačana in sicer naj bi jo plačal voznik B.N. v Republiki Hrvatski.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je iz evidence prijav namembne carinarnice razvidno, da blago po enotni carinski listini ni prijavljeno, kar pomeni, da nad uvoznim blagom ni bil predhodno izpeljan postopek uvoznega carinjenja, vključno s plačilom uvoznih dajatev ter prometnega davka. Blago je bilo pred plačilom dano v prost promet. Dokaz tožeče stranke, da je voznik B.N. plačal dajatve po obračunu uvoznih dajatev za blago, ki ga potniki nosijo s seboj, z dne 8.6.1992, je tožena stranka zavrnila, ker iz obračuna ni bilo mogoče ugotoviti na katero blago se nanaša, in ker ni bila vložena prošnja ter izdana odločba, s katero bi se dovolilo vrniti v tujino prijavljeno blago.

Tožeča stranka je zoper tako odločbo vložila tožbo. V njej uveljavlja pritožbene razloge zmotnega in nepopolnega ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega predpisa. Tožeča stranka navaja, da je podjetje Č.M. kupilo 5.6.1992 13 rezervnih delov za osebni avtomobil Citroen in jih izvozilo v Republiko Hrvatsko. Po enotni carinski listini so bili prijavljeni rezervni deli Citroen, gre torej za blago, ki je bilo izvoženo iz Republike Slovenije. Zato je neutemeljena trditev, da bi moral biti izpeljan postopek po 278. členu carinskega zakona, ki se nanaša na vračanje uvoženega blaga iz Republike Slovenije v tujino. Po mnenju tožeče stranke tožena stranka ni dokazala, da je bilo blago po enotni carinski listini dano v prost promet. Obračun uvoznih dajatev za blago, ki ga potniki nosijo s seboj, z dne 8.6.1992, je po njenem mnenju dokaz o tem, da je blago isti dan prevažala ista oseba kot na sporni carinski deklaraciji, kar pomeni, da je bilo blago prepeljano in evidentirano ter ocarinjeno v drugi državi, zaradi česar v Republiki Sloveniji ni moglo biti dano v prost promet.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je po ugotovitvi, da blago po enotni carinski listini carinske izpostave z dne 8.6.1992 ni bilo prijavljeno namembni carinski izpostavi, utemeljeno zaključila, da je blago ostalo v Republiki Sloveniji neregulirano. Irelevantno je po njenem mnenju zatrjevanje tožeče stranke, da je bilo blago predhodno izvoženo iz Republike Slovenije. Dokaz s fotokopijo obračuna dajatev za blago, ki ga potniki nosijo s seboj, ki se glasi na ime N.B., dokazuje le, da je imenovani ocarinil pri hrvatskih carinskih organih blago v vrednosti 25.000 hrvatskih dinarjev, pri čemer ni mogoče identificirati vrste in količine carinjenega blaga. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka utemeljeno zaključila, da je bilo prijavljeno blago z enotno carinsko listino carinske izpostave z dne 8.6.1992 dano v prost promet pred plačilom uvoznih in drugih dajatev. Navedeno blago je bilo napoteno na carinjenje na carinsko izpostavo, ki za to blago carinskega postopka ni izvedla, niti ga ni izvedel katerikoli drug carinski organ v Republiki Sloveniji. To pomeni, da za to blago carinske dajatve v Republiki Sloveniji niso bile plačane.

Predloženi dokaz - obračun dajatev za blago, ki ga nosijo potniki s seboj, z dne 8.6.1992, je po presoji sodišča, tožena stranka utemeljeno zavrnila. Iz navedenega obračuna ni razvidno, katero blago je bilo predmet carinjenja pred carinskimi organi tuje države. Če pa je tožeča stranka s tem želela dokazati, da je bilo blago vrnjeno v tujino, ga je tožena stranka utemeljeno zavrnila, ker se tožeča stranka ni ravnala po postopku, ki ga predpisuje 278. člen carinskega zakona.

Na podlagi enotne carinske listine carinske izpostave z dne 8.6.1992 je nedvomno, da je bilo blago prijavljeno. Ni pa bilo predano namembni carinarnici in tudi carina in druge dajatve zanj niso bile plačane. Šteje se, da je bilo blago dano v prost promet dne 10.6.1992, ko bi moralo biti predano carinarnici.

Na podlagi obrazloženega sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba zakonita. Zato je tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih kot neutemeljeno zavrnilo. Carinski zakon in zakon o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).