Sodba I Ips 47/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Sodišče je obsojencu po podanem zagovoru omogočilo postavljanje vprašanj vsaki od zaslišanih prič, s sklepom pa je zavrnilo njegov predlog za zaslišanje še ene priče in njegovega znanca, kar je v prvostopenjski sodbi tudi obrazložilo, zato obtoženčeve pravice do obrambe na glavni obravnavi niso bile v ničemer kršene.

[OBRAZLOŽITEV] Z uvodoma navedenima sodbama je bil obsojenec, ki ki je to svoje osebno ime spremenil iz prvotnega imena, spoznan za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1.odstavku 177. člena KZ RS in dveh kaznivih dejanj nasilniškega obnašanja po 1. odstavku 222. člena KZ RS. Izrečena mu je bila enotna kazen 9 mesecev zapora. Obsojenec je vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe. V njej je uveljavil, da so bile na glavni obravnavi kršene njegove pravice do obrambe, ni mu bilo odobreno, da na glavni obravnavi v celoti poda zagovor, ker ga je medtem sodnica nekorektno prekinila, kršene so bile določbe kazenskega postopka, zmotno in nepopolno pa je bilo ugotovljeno dejansko stanje, ker sodišče ni zaslišalo vseh potrebnih prič, ki niso bile prisotne na obravnavi. Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena. Iz zapisnika z glavne obravnave, je razvidno, da je obsojenec podal svoj zagovor. Iz tega zapisnika tudi sledi, da je sodišče obsojencu omogočilo postavljanje vprašanj vsaki od zaslišanih prič, medtem ko je s sklepom zavrnilo obsojenčev predlog, da se zasliši priča in tisti njegovi znanci, ki so bili z njim v času obravnavanih zadev, pri čemer naj bi sodišče ugotovilo naslove teh prič. Sodišče je zavrnitev dokaznih predlogov obrazložilo v prvostopni sodbi na strani 7, tako da obsojenčeve pravice do obrambe na glavni obravnavi niso bile v ničemer kršene. V postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe glede na določilo 427. člena zakona o kazenskem postopku v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona (Uradni list RS št. 1/91-I) ni možno uveljavljati razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tako da obsojenčeva zahteva tudi v tem pogledu ni utemeljena. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podani pogoji za ugoditev obsojenčevi zahtevi, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe.