Sodba IV Ips 3/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva kaznovanega za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni razlog, ki se lahko uveljavlja v postopku za sodno varstvo.

[OBRAZLOŽITEV]

Republiški senat za prekrške v Ljubljani je z uvodoma navedeno odločbo zavrnil pritožbo kaznovanega in potrdil odločbo Medobčinskega sodnika za prekrške, s katero je bil spoznan za odgovornega prekrška po 26. členu zakona o delnem povračilu škode, povzročene z vojaško agresijo na Republiko Slovenijo v letu 1991. Izrečena mu je bila denarna kazen 50.000 SIT ter naloženo plačilo stroškov v znesku 2.000 SIT.

Dne 9.1.1993 je kaznovani vložil zahtevo za sodno varstvo zoper navedeno odločbo Republiškega senata za prekrške. V njej je uveljavil, da je prekršek storil proti svoji volji in zato ne more biti kriv, saj računa, ki je bil predmet prekrška, ni mogel plačati, ker ni imel denarja. Dne 12.2.1991 so mu namreč na poti domov iz trafike ukradli dnevni izkupiček in druge stvari, tako da računov ni mogel več plačevati pravočasno. Iz teh razlogov je predlagal razveljavitev obeh odločb ali pa oprostitev plačila denarne kazni. Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Kaznovani je v svoji zahtevi uveljavljal razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v 203. členu zakona o prekrških ni predvideno kot razlog, ki se ga lahko uveljavi v postopku za sodno varstvo.

Vrhovno sodišče je torej spoznalo, da niso podani razlogi iz 203. člena zakona o prekrških, zato je zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.