Sodba U 1670/93-6 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 13.12.1993 odpravi.

[JEDRO]

Nezakonita je odločitev upravnega organa, ker je odločal o materialnopravnem zahtevku stranke, pa v njem ni izdal upravnega akta, zoper katerega bi bila dopustna pritožba.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke z dne 14.9.1993, s katero je bila zavržena tožničina pritožba proti odgovoru prvostopnega organa v zvezi z njenim zahtevkom za vračilo zneska, ki ga je plačala za starostno zavarovanje kmetov zaradi rubeža, opravljenega 19.8.1980. V izpodbijani odločbi je tožena stranka navedla, da je v zvezi z zahtevkom z dne 4.3.1993 za vračilo zneska tožnica dobila odgovor, v katerem ji upravni organ pojasnjuje, da pravica vračila preveč plačanega davka, obresti in stroškov prisilne izterjave zastara v treh letih. Ker pa v danem primeru organ prve stopnje ni izdal odločbe oziroma sklepa, je prvostopni organ z izpodbijano odločbo pravilno zavrgel pritožničino pritožbo, saj pritožba ni bila vložena zoper upravni akt.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se preživlja z delom na zaščiteni kmetiji, da nima pokojnine in da ne pripada nobeni skupnosti, zaradi česar bi bila dolžna plačevati kakršnekoli prispevke. Ker ji je rubežni organ v letu 1980 odvzel traktor, je v strahu, da ga ne bi prodali, plačala zahtevani znesek in tudi stroške v skupnem znesku 16.057,25 din. Prepričana je, da ničesar ni dolgovala in da tudi rubežni postopek ni bil pravilno opravljen. Zato zahteva vračilo tega zneska z obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih kot jih je navedla v izpodbijani odločbi in zato predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v obravnavani zadevi kršila pravila postopka, ki bi mogla vplivati na odločitev v stvari. Odgovor z dne 11.5.1993, ki ga je upravni organ prve stopnje poslal tožeči stranki, se nanaša na njen zahtevek, s katerim je uveljavljala vrnitev, po njenem mnenju, neutemeljeno plačanega zneska. V odgovoru ji upravni organ sporoča, da ji pravica do vračila preveč plačanega davka, obresti in stroškov prisilne izterjave ne gre, ker je ta pravica zastarala v treh letih po preteku leta, v katerem jih je plačala. Upravni organ je torej odločal o pravici do vračila plačanega davka, za katero je tožnica menila, da ji gre. Upravni organ bi moral o zahtevku odločiti z upravnim aktom, zoper katerega bi bila dopustna pritožba, ne pa zavrniti ta zahtevek z odgovorom, zoper katerega je nato pritožbo kot nedopustno zavrgel na podlagi 2. odstavka 234. člena zakona o upravnem postopku (ZUP).

Tudi tožena stranka ni upoštevala, da je organ prve stopnje o materialnopravnem zahtevku stranke, o katerem se odloča v upravnem postopku, odločal na nezakonit način, ker ni izdal upravnega akta, ki bi po obliki in vsebini imel vse sestavine kot jih zahteva zakon (člen 206 - 211 ZUP), vključno s pravnim poukom o pritožbi. Tožena stranka pa bi morala ob reševanju pritožbe odgovor z dne 11.5.1993 po njegovi vsebini šteti za upravni akt in ga preizkusiti.

Ni mogoče prezreti dejstva, da gre v konkretnem primeru za tožečo stranko, ki je neuka stranka in ki ji gre v upravnem postopku še posebna skrb in pomoč (14. člen ZUP). Pred izdajo upravnega akta stranki taka pomoč ni bila nudena, da bi se odpravile eventuelno nerazumljive navedbe v vlogi oziroma razčistile vse okoliščine in dejstva, ki so pomembna za izdajo odločbe. Tožnica namreč zatrjuje, da se je večkrat pritožila tudi v okviru triletnega zastaralnega roka.

Sodišče je ugotovilo, da je zaradi navedenega izpodbijana odločba nezakonita iz razlogov po 3. točki 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Tožbi je ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS. Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).