Sodba U 15/94-6 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0012/5-XVII-202.723 z dne 17.11.1993 odpravi.

[JEDRO]

Sodišče meni, da bi zdravstveni razlogi lahko bili drug upravičen razlog za daljše bivanje v RS.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Občinskega sekretariata za notranje zadeve občine Celje št. 20901/921/92 z dne 30.6.1993, s katero je ta zavrnil vlogo tožnice za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. V izpodbijani odločbi tožena stranka navaja, da razlog - starost in bivanje pri hčerki, ki ji nudi zdravstveno in materialno pomoč, - zaradi katerega tožnica želi dobiti dovoljenje za začasno prebivanje, po 2. odstavku 13. člena zakona o tujcih ni upravičen razlog za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Tožnica v tožbi navaja, da je stara, bolna, materialno odvisna od hčerke, in da je ostala brez stanovanja, zato meni, da bi se ji iz človeških razlogov moralo dovoliti začasno bivanje v Republiki Sloveniji. Dalje navaja, da hčerka povsem skrbi zanjo, in da ni v breme Republiki Sloveniji. Hčerka, pri kateri živi, je njen edini otrok, zato le ona lahko skrbi za njo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka poudarja, da se tožnica sklicuje na iste razloge, kot jih je že navajala v pritožbi, zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I), se dovoljenje za začasno prebivanje tujcu lahko izda tudi v primeru, če ima - poleg prej navedenih razlogov v tem členu - drug upravičen razlog, zaradi katerega bi bilo njegovo daljše prebivanje v državi potrebno. Tožnica je v pritožbi zoper prvostopno odločbo med ostalim navajala, da je skoraj slepa, da izredno slabo sliši, da se zdravi zaradi zvišanega krvnega pritiska in vrtoglavic z bruhanjem, ter da zaradi starosti in zdravstvenih težav ne more živeti sama, razen hčerke v Republiki Sloveniji pa nima drugih sorodnikov, ki bi lahko skrbeli zanjo. Kolikor so te navedbe resnične, sodišče meni, da bi to lahko bil drug upravičen razlog za daljše bivanje tožnice v Republiki Sloveniji. Tožnica zatrjevanih svojih bolezenskih težav ni izkazala z ustreznimi zdravniškimi izvidi, vendar pa v upravnem postopku k temu tudi ni bila pozvana. Dejansko stanje tako ni bilo popolno ugotovljeno, zato sodišče ne more rešiti spora, in je glede na določbo 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih izpodbijano odločbo moralo odpraviti, da se bo dejansko stanje popolneje ugotovilo v nakazani smeri.

Glede na obrazloženo je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).