Sodba U 1407/93-6 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Odločba o odmeri davka od dohodka iz dejavnosti za leto 1991 ni nov dokaz, ki bi predstavljal obnovitveni razlog po 1. točki 1. odstavka 249. člena ZUP za odmerno odločbo o davku za leto 1990.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave Koper št. 7/II/3-416-155/93 z dne 4.6.1993, s katerim je ta zavrgla njen predlog za obnovo postopka odmere davka od dohodkov iz premoženja in premoženjskih pravic za leto 1990, ki je bil končan z odločbo št. 7/II/4-sl z dne 27.6.1991. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je prvostopni organ pravilno s sklepom zavrgel predlog za obnovo postopka iz razloga, ker odločba o odmeri davka od dohodka iz dejavnosti za leto 1991, s katero je bilo ugotovljeno, da oddaja osnovnih sredstev v najem ne predstavlja osnove za odmero davka od dohodkov iz premoženja, za kar pa mu je bil odmerjen davek tudi za leto 1990, ne predstavlja novega dokaza v smislu 1. točke 1. odstavka 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj je bila izdana po dokončnosti odmerne odločbe za leto 1990.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da prvostopni organ ni ravnal v skladu z drugim odstavkom 255. člena ZUP, ker ni ugotovil dejanskega stanja. Nesporno je, da sta si odločbi o odmeri davka za leto 1990 in 1991 na podlagi zapisniških ugotovitev s strani davčnega inšpektorja nasprotujoči, saj sta bili ob uporabi iste zakonodaje različno rešeni. Ker je odločba o odmeri davka od dohodka iz dejavnosti za leto 1991 drugačna od one za leto 1990, je to nov dokaz v smislu 1. točke 249. člena ZUP za obnovo postopka za odločbo za odmero davka od dohodkov iz premoženja in premoženjskih pravic za leto 1990. Predlaga, da sodišče toženi stranki naloži izdajo nadomestne odločbe. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Tožbeno navedbo, da prvostopni organ ni ravnal v skladu z 2. odstavkom 255. člena ZUP (po vsebini stvari je verjetno mišljen 256. člen), ker ni ugotovil dejanskega stanja, sodišče zavrača in pri tem opozarja, da organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, mora najprej preizkusiti, ali je obnovitveni razlog, na katerega se opira predlog, verjetno izkazan. Prvostopni upravni organ je po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da je v tem primeru očitno , da obnovitveni razlog ni verjetno izkazan in je zato na podlagi 2. odstavka 256. člena ZUP predlog zavrgel. Po presoji sodišča sta tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka pravilno ugotovila, da nova odločba o odmeri davka od dohodka iz dejavnosti za leto 1991, izdana v letu 1993, ni nov dokaz, saj je bila izdana po dokončnosti odmerne odločbe za leto 1990 in zato ne predstavlja obnovitvenega razloga po 1. točki 1. odstavka 249. člena ZUP.

Iz navedenih razlogov so tožbeni ugovori neutemeljeni in je zato sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je tako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94) tožbo zavrnilo.