Sodba U 565/93-4 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO] Podjetje iz 57. člena ZZad je dolžno izdati zadružnim upravičencem za 45% vrednosti družbenega kapitala navadnih delnic, ne glede na obseg poslovanja z njimi.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano odločbo z dne 22.3.1993 je tožena stranka odločila, da pri lastninskem preoblikovanju tožeče stranke imajo v odločbi navedene kmetijske zadruge kot zadružni upravičenci, v skladu s 57. členom zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 in 7/93), pravico sodelovati in da jim je tožeča stranka dolžna izdati navadne delnice ali pa jim priznati delež za 45 % vrednosti družbenega kapitala, ker je ugotovila, da imajo to pravico po 57. členu zakona o zadrugah, bodisi po 1. ali 2. alinei 1. odstavka navedenega člena. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je odkup od teh zadrug v kritičnem obdobju znašal le 7,8 % in da je vso živino plačevala po tržnih cenah. Meni, da je zakonska ureditev v nasprotju z določili 14. člena ustave, ker neenakopravno obravnava določeno skupino ljudi, delavce v podjetju v odnosu do kmetov vključenih v zadruge. Dalje navaja, da naj vrhovno sodišče postopa po 156. členu ustave, če bo menilo, da je zakon protiustaven. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožba ni utemeljena. Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti začetem na predlog tožeče stranke in ostalih predlagateljev v svoji odločbi št. U I-46/92-55 z dne 9.12.1993 (Uradni list RS, št. 3/94) ugotovilo, da izpodbijane določbe iz 10. poglavja zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 in 7/93) niso v neskladju z ustavo in mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Ob taki odločitvi ustavnega sodišča tožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka, ne morejo biti razlog za drugačno odločitev, ker je odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi skladna z odločitvijo ustavnega sodišča. Po določbi 59. člena zakona o zadrugah so podjetja iz 57. člena tega zakona, to je tudi tožeča stranka, dolžna izdati za 45 % vrednosti obstoječega družbenega kapitala, ki ga imajo v svojih sredstvih, navadne delnice s pravico upravljanja in jih prenesti na zadružne upravičence, ne glede na to, koliko prometa oziroma dohodka so ustvarila s temi zadružnimi upravičenci. Glede na obrazloženo je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.