Sodba U 1083/93-7 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Pridobitev vseh ustreznih soglasij za končni brezcarinski uvoz blaga ni okoliščina, ki bi dovoljevala podaljšanje roka vrnitve začasno uvoženega blaga.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo carinarnice z dne 24.2.1993, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila zahtevo tožeče stranke za podaljšanje roka vrnitve začasno uvoženega blaga po uvozni carinski deklaraciji z dne 15.7.1992. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da glede na to, da v pritožbi z dne 15.3.1993 tožeča stranka navaja kot vzrok za podaljšanje roka vrnitve začasno uvoženega blaga pridobitev vseh ustreznih soglasij za končni brezcarinski uvoz blaga, po mnenju tožene stranke to ni okoliščina, ki bi dovoljevala podaljšanje roka vrnitve začasno uvoženega blaga.

Tožena stranka s tožbo izpodbija odločbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega predpisa in sicer zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju. Navaja, da se doba preizkušanja za začasno uvoženo OFSET tiskarsko linijo za tiskanje jogurt embalaže še ni iztekla, ker je bila navedena proizvodna linija zaradi zamujanja z gradbenimi deli dana v pogon kasneje, kot je bilo predvideno. Pooblaščeni špediter D & B Trade Ljubljana je 26.1.1993 prejel poziv na odpravo pomanjkljivosti zahtevka za podaljšanje roka začasnega uvoza, vendar o tem ni obvestil tožeče stranke, da bi mu dala nadaljnja navodila. Tožeča stranka namreč vodi postopek za dokončni uvoz navedene linije in sicer kot vloge tujega vlagatelja, ki je že sedaj kapitalsko udeležen v družbi. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in še dodaja, da proces dokapitalizacije oziroma obdobje urejanja vse potrebne dokumentacije za ta namen ne spada v tehnološki proces preizkušanja uvoženega stroja.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča so tožbene navedbe neutemeljene. Na podlagi zbranih podatkov v spisih sodišče ni našlo razloga za dvom, da je bil v upravnem postopku pravilno ugotovljen dejanski stan. Listinska dokumentacija potrjuje ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi. Tožena stranka se v odločbi tudi pravilno sklicuje na 8. člen uredbe o začasnem izvozu in uvozu blaga (Uradni list SFRJ, št. 75/89 in 18/90 - uredba) in zato tožbena navedba, da je tožena stranka napačno uporabila določbe Zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju (Uradni list SFRJ, št. 63/89 in 11/91 - ZZtrgP), ki je v času odločanja prvostopnega organa še veljal, ne drži. Ta v 56. členu določa, da carinarnica dovoli začasen uvoz blaga na način, po postopku in pod pogoji, določenimi z zveznim zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. Začasno uvoženo blago je treba vrniti v tujino ali dokončno uvoziti ter ocariniti po predpisih, ki urejajo uvoz, carinjenje tega blaga ter roke začasnega uvoza.

Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka v tem primeru pravilno uporabila določbe zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju in prej navedene uredbe.

Iz navedenih razlogov je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je zato zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je, tako kot vse ostale navedene zvezne predpise, uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).