Sodba U 195/93-9 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Oseba, ki je zaposlena v tujini in ima tam tudi družino, s katero živi, v Slovenijo pa prihaja na obisk povprečno enkrat mesečno, dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, čeprav ima prijavljeno stalno prebivališče in je solastnik stanovanjske hiše.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo št. 011/11-XVII-302.926 z dne 21.12.1992 zavrnila vlogo tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V izpodbijani odločbi tožena stranka navaja, da je tožnik imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, da pa dejansko živi in dela v tujini (Avstriji). V tožbi tožnik navaja, da sicer res dela v tujini v Avstriji, nekaj sto kilometrov od doma, vendar pa dejansko živi v Sloveniji, v Vojniku, čeprav se zaradi oddaljenosti res ne more dnevno voziti na delo v tujino. Na začasno delo v Avstrijo je odšel z družino v letu 1974, ves čas pa se vrača domov v Slovenijo, kjer ima obnovljeno stanovanjsko hišo. Sokrajani so ga sprejeli za svojega, zato tudi podpirajo njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Po upokojitvi pa se tudi namerava vrniti v Slovenijo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter ugodi njegovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, podrejeno pa, da sodišče odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe, ker približno enkratnega obiska na mesec ni mogoče šteti za dejansko življenje v Republiki Sloveniji.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDRS), na kateri temelji izpodbijana odločba, državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik imel na dan 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar pa tožnik tu dejansko ne živi. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da tožnik dejansko živi in dela v tujini in ne v Republiki Sloveniji in tako ne izpolnjuje enega od pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V Republiki Sloveniji dejansko živi tisti, ki tukaj zadovoljuje svoje temeljne življenjske potrebe, brez daljših prekinitev. Sodišče tudi na podlagi tožbenih navedb nima utemeljenega razloga podvomiti v pravilnost zaključka tožene stranke. Tožnik v tožbi sam navaja, da je z družino odšel na začasno delo v tujino. Tožnik torej živi v tujini pri svoji družini, in je tam tudi zaposlen, tako da svoje temeljne življenjske potrebe zadovoljuje v tujini. V Republiko Slovenijo pa prihaja le na obisk, šele po upokojitvi se ima namen vrniti v Slovenijo, kjer bo živel v stanovanjski hiši, ki jo v zadnjih letih obnavlja, kot dalje navaja v tožbi.

Ob takem dejanskem stanju je glede na citirano zakonsko določbo odločitev tožene stranke zakonita, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.