Sodba U 334/93-5 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO] Ker je špediter podal izjavo, da bo plačal uvozne dajatve, če blago ne bo predano prevzemni carinarnici, jo je tožena stranka lahko obremenila s carinskimi dajatvami ob predpostavki, da je bilo blago dano v prost promet, pred izvedbo carinskega prestopka.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo carinarnice z dne 30.3.1992, s katero je ta zavezala tožečo stranko, ki je dala poroštveno izjavo, k plačilu carine in drugih uvoznih dajatev v višini 327.171 SIT za blago prijavljeno s prijavo za uvoz in tranzit blaga z dne 24.5.1990, ker ni bilo predano prevzemni carinarnici iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V tožbi tožeča stranka navaja, da odločba tožene stranke ni pravična, saj je kot špediter zavezan za plačilo carinskih dajatev za uvoznika iz druge države bivše Jugoslavije. Ker zaradi razpada zveznih inštitucij in nastanka novih držav na področju bivše Jugoslavije, prekinjenih komunikacij ter specifičnih vojnih razmer, ne more od uvoznika iz druge države izterjati zneska, ki ga je plačala za carinske dajatve, predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke v celoti odpravi. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Tožba ni utemeljena. Po določbi 1. odstavka 200. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90 - CZ), ki se še vedno uporablja, mora v primeru, da se blago pošilja prevzemni carinarnici s cestnimi motornimi prevoznimi sredstvi, z vprežnimi vozili ali na tovorni živini, prevoznik predloži vhodni carinarnici carinsko deklaracijo in kot varščino plačati znesek, enak obračunani carini in drugim uvoznim davščinam, ki se zaračunajo pri uvozu takega blaga. V spornem primeru, kot je razvidno iz listin v spisu, prevoznik varščine ni položil, pač pa se je tožeča stranka z izjavo pod materialno odgovornostjo zavezala, da bo plačala vse uvozne dajatve, ki se plačajo pri uvozu blaga, če blago, ki je napoteno carinarnici Bar s carinsko prijavo za uvoz in tranzit blaga, izdano od terminala Sežana z dne 24.5.1990, ne bo predano omenjeni carinarnici oziroma bo predano v spremenjenem stanju. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da blago namembni carinarnici Bar ni bilo predano, je tožena stranka izvedla postopek carinjenja v skladu z določbo 2. odstavka 249. člena carinskega zakona, pri čemer je upoštevala predpostavko, da je bilo blago, ki ni bilo predano prevzemni carinarnici, dano v prost promet, preden je bil izveden carinski postopek. Tožena stranka je ob upoštevanju pravilno ugotovljenih dejstev glede na dano garancijo odločila v skladu z določbami carinskega zakona tako, da je izpodbijana odločba po presoji sodišča zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe carinskega zakona in zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).