Sodba U 328/93-5 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Tožena stranka je uvedla postopek carinjenja pravilno potem, ko blago, za katero se je tožnica stranki obvezala, da bo plačala uvozne davščine, če ne bo predano namenjeni carinarnici, res ni bilo predano.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo carinarnice z dne 29.6.1992, s katero je ta zavezala tožnika, ki je dal poroštveno izjavo, k plačilu carine in drugih uvoznih dajatev v višini 63.998 SIT za blago prijavljeno s prijavo z uvoz in tranzit blaga z dne 16.10.1990, ki ni bilo predano prevzemni carinarnici iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je tožena stranka v nasprotju z zakonom zavezala tožečo stranko k plačilu carine. Tožeča stranka je kot špediter opravljala posle za svoje naročnike in je kot taka na mejnem prehodu Sežana prevzela špedicijo za blago v tranzitu za komitenta t.j. pravno osebo iz Italije kot prevoznika blaga, namenjenega firmi G. v Zemunu, Republika Srbija. Tožeča stranka je ob vstopu v državo naročnika oskrbela z dokumenti za tranzit, prevoznik pa je med potjo izginil in se ni javil Carinarnici v Beogradu. Meni, da ni prav, da je carinarnica ustavila postopek zoper prevoznika zaradi nedosegljivosti, saj je njegov naslov znan. Prav tako pa ne soglaša s tem, da zaradi politične nestabilnosti ni bil sprožen ustrezen postopek zoper prevoznika. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 200. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 70/84, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90 - CZ), mora v primeru, če se blago pošilja prevzemni carinarnici s cestnimi motornimi prevoznimi sredstvi, z vprežnimi vozili ali na tovorni živini, prevoznik predložiti vhodni carinarnici carinsko deklaracijo in kot varščino plačati znesek, enak obračunani carini in drugim uvoznim davščinam, ki se zaračunajo pri uvozu takega blaga. V spornem primeru, kot je razvidno iz listin v spisu, prevoznik varščine ni položil. Ker se je tožeča stranka z izjavo z dne 16.10.1990, pod materialno odgovornostjo, obvezala, da bo plačala vse uvozne dajatve, ki se plačajo pri uvozu blaga, če blago, ki je napoteno Carinarnici Beograd - terminal s carinsko prijavo za uvoz in tranzit CI Terminal Sežana z dne 16.10.1990 ne bo predano omenjeni carinarnici oziroma bo predano v spremenjenem stanju. Ker je bilo v nadaljnjem postopku ugotovljeno, da blago prevzemni carinarnici Beograd Terminal ni bilo predano, je tožena stranka pravilno izvedla postopek carinjenja v skladu z določbo 2. odstavka 249. člena carinskega zakona, pri čemer je upoštevalo predpostavko, da je bilo blago, ki ni bilo predano prevzemni carinarnici, dano v prost promet preden je bil izveden carinski postopek. Sodišče pri tem ne more sprejeti drugih tožbenih ugovorov, saj za pravilno odločitev o sporni zadevi sploh ni pomembno, da je bil carinski postopek zoper prevoznika ustavljen in da postopek zoper uvoznika sploh ni bil sprožen. Tožena stranka je ob upoštevanju pravilno ugotovljenih dejstev in v skladu z dano garancijo odločila v skladu z določbami carinskega zakona tako, da je izpodbijana odločba po presoji sodišča zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih.

Določbe zveznih zakonov je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).