Sodba U 962/93-5 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Pojem "dejanskega življenja" je treba razlagati glede na to, kje prosilec opravlja večino svojih življenjskih aktivnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji tožnikov za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z utemeljitvijo, da so tožniki zaposleni v Nemčiji, da torej dejansko ne živijo v Republiki Sloveniji, zato ne izpolnjujejo enega izmed pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS).

Tožniki s tožbo izpodbijajo navedeno odločbo in navajajo, da tožena stranka ni ugotovila vseh okoliščin, pomembnih za odločanje, tako da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. B.M. je dejansko slovenskega rodu in po narodnosti Slovenec. S starši je živel na meji med Slovenijo in Hrvaško. Leta 1961 je odšel na delo v Nemčijo, leta 1970 pa je kupil v ... hišo in tam z družino živel skoraj leto dni, nakar je odšel ponovno na delo v Nemčijo. Enako tudi žena. Leta 1980 sta v ... zgradila novo stanovanjsko hišo, ne glede na to, da živita in delata v Nemčiji, je njuno dejansko in stalno prebivališče v ..., kjer družina uresničuje vse svoje državljanske pravice. Vsako leto preživijo najmanj 4 mesece v ... . J.M., ki je obiskovala nemško šolo, se je v vseh šolskih dokumentih izjasnjevala za Slovenko in je tudi obiskovala dopolnilni pouk v slovenskem jeziku. Predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da iz podatkov in listin v upravnih spisih izhaja, da tožniki dejansko ne živijo v Republiki Sloveniji, zato meni, da je izdala zakonito odločbo in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V navedenem primeru gre za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena ZDS, po kateri pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita, to je dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Oba predpisana pogoja morata biti kumulativno izpolnjena. Tožniki v tožbi navajajo, da so zaposleni v Nemčiji, da pa najmanj 4 mesece na leto preživijo v ..., kjer imajo stanovanjsko hišo. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožniki dejansko ne živijo v Sloveniji, zato z zakonom predpisanega pogoja za pridobitev slovenskega državljanstva ne izpolnjujejo. Na drugačno odločitev o stvari ne morejo vplivati navedbe tožnikov, da imajo v Sloveniji hišo in da prihajajo redno v Slovenijo in tu preživijo najmanj 4 mesece na leto. Pojem dejanskega življenja v Sloveniji je treba razlagati glede na to, kje tožniki opravljajo večino svojih življenjskih aktivnosti, ki pa jih glede na to, da so zaposleni v Nemčiji, v Sloveniji niti ne morejo opravljati.

Glede na navedeno je sodišče moralo tožbo zavrniti kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 in 45/1/94).