Sodba U 203/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Privoljenje k dednemu dogovoru na podlagi 111. člena ZZZDR se ne daje v obliki upravne odločbe, odločbo je treba izdati le, če se privoljenje odkloni.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z odločbo z dne 7.1.1993 zavrnila zahtevek tožnika, da po nadzorstveni pravici odpravi odločbo Centra za socialno delo z dne 11.5.1992, s katero je potrdil sklep o dedovanju po pokojni F.F. enote Temeljnega sodišča v Celju, enote v Velenju, ker da ni podan nobeden od razlogov iz 1. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Tožena stranka meni, da navedba v zahtevi, da prvostopni organ v zapuščinskem postopku ni ščitil interesov tožnika, ne more biti razlog za odpravo odločbe, poleg tega pa tožnika ni zastopal center ampak njegova mati kot zakonita zastopnica.

Tožnik v tožbi, vloženi 22.2.1993, navaja, da je na podlagi dednega dogovora dobil iz zapuščine le nekaj predmetov, čeprav je bila predmet zapuščine 1/2 zaščitene kmetije, od katere bi tožniku kot nujni delež pripadala 1/10. Drugo polovico kmetije pa bo tožnik podedoval po svojem očetu, ki je umrl pred F.F. in ima zato najmočnejšo pravico v odnosu do solastnikov kmetije, da postane prevzemnik posestva. Dalje navaja, da center za socialno delo ni vestno zastopal tožnika, saj bi zoper sklep o dedovanju bilo potrebno vložiti ustrezno pravno sredstvo. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka - Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve - predlaga, da se tožba zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik v svoji zahtevi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici ni opredelil, kateri od razlogov iz 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ki ureja odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, bi naj bil podan, zato je tožena stranka v izpodbijani odločbi analizirala vse razloge, vendar ni ugotovila, da bi kateri od teh razlogov bil podan. Tožnik pa tudi v tožbi ni navedel, kateri od razlogov iz 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku bi naj obstojal. Odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je izredno pravno sredstvo, zato ga je kot takega dopustno uveljavljati le strogo v skladu z zakonom, še bolj pa to velja za njegovo uporabo oziroma odpravo in razveljavitev odločbe na njegovi podlagi. Ob navedenem, enako kot tožena stranka, tudi sodišče ni našlo razloga za odpravo oziroma razveljavitev izpodbijane odločbe na podlagi 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Sodišče še pripominja, da center za socialno delo (CSD) privoljenja k dednemu dogovoru na podlagi 111. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ni bil dolžan dati v obliki upravne odločbe. Upravno odločbo je center za socialno delo v takih primerih dolžan izdati le, če odkloni privoljenje, da se na ta način stranki (staršem) omogoči pritožba zoper odklonitev privoljenja. V primeru izdaje privoljenja pa starši nimajo interesa protiviti se privoljenju, ker so ga sami zahtevali. Pri tem pa ni bistveno, če je privolitev nepravilno označena kot potrditev sklepa o dedovanju.

Ob obrazloženem je tožba neutemeljena, zato jo je sodišče kot tako na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).