Sodba U 1060/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Ukrep urbanističnega inšpektorja po odstranitvi objekta po 73. členu ZUN je utemeljen, če investitor gradi objekt brez lokacijskega dovoljenja, ki ga potrebuje po 50. členu ZUN.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi urbanistične inšpekcije Uprave inšpekcijskih služb za Gorenjsko z dne 27.5.1993, s katero je odločila 1) da je bil tožnik dolžan odstraniti pokrito teraso, na zemljišču s parc. št. 1366/1, ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške, 2) da za objekt iz 1. tč. izreka veljajo prepovedi iz 76. c člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, 3) da kolikor investitor do 25.6.1993 ne bo opravil naloženega dejanja iz 1. točke izreka, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na investitorjeve stroške s tem, da bosta datum in ura izvršbe javljena naknadno, 4) da bo stroške postopka, nastale z izvršbo plačal investitor na podlagi posebnega sklepa in 5) da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je ta izdana na podlagi 73. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/89 in Ur. list RS, št. 26/90 in 18/93 - ZUN). Za izdajo izpodbijane odločbe so izpolnjeni pogoji iz že navedene določbe zakona, saj celo sam tožnik v pritožbi navaja, da za izvedeno delo nima lokacijskega dovoljenja, ki ga potrebuje po 50. členu zakona. Tožena stranka še pojasnjuje, da se ukrep sanacije na osnovi 73. člena ZUN lahko izreče le, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Iz spisa pa je nedvomno razvidno, da je vzpostavitev v prejšnje stanje možno.

Tožnik v tožbi navaja, da že teče postopek za pridobitev ustrezne lokacijske in gradbene dokumentacije in da glede na prostorsko planske in urbanistične dokumente ni ovire za prizidek. Zato ni nobene potrebe, da sta prvostopni in drugostopni organ uporabila 73. člen ZUN. Tožnik je izvedbo tega dokaza predlagal že v pritožbi, vendar tožena stranka tega ni upoštevala. Po mnenju tožnika je smiselna sanacija v smislu 73. člena ZUN takrat, kadar obstajajo podlage za pridobitev lokacijskega dovoljenja in v tem primeru je evidentno, da obstajajo. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo, tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V stvari gre za ukrep urbanističnega inšpektorja iz 73. člena ZUN, po katerem odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna in sicer na investitorjeve stroške, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del. Ni sporno, da je tožnik zgradil prizidek brez lokacijskega dovoljenja, vendar tožnik smiselno navaja, da se ne strinja s pravno razlago tožene stranke, ki jo daje v zvezi z ugovorom pritožnika, češ da se ne strinja z odstranitvijo objekta, ker bi mu inšpektor moral naložiti sanacijo glede na to, da postopek za lokacijsko dovoljenje že teče. Sodišče je na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin v upravnem postopku presodilo, da je tožena stranka, glede na ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabila materialni predpis , v tem primeru 73. člen ZUN. Sodišče se tudi strinja z mnenjem tožene stranke, ki se nanaša na sanacijo iz 1. odstavka 73. člena zakona in zato to tožbeno navedbo zavrača.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I - 45/1/94).