Sodba U 331/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Ker ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS, tožniku ni možno ugoditi in ga ni mogoče sprejeti v državljanstvo RS.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi določb 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V postopku je tožena stranka namreč ugotovila, da je tožnik dne 17.7.1990 v Republiki Sloveniji prijavil stalno prebivališče, da pa dejansko ni ves čas živel v Republiki Sloveniji. S tem ni izpolnjen eden izmed kumulativno določenih pogojev iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Zato tožena stranka ni mogla ugoditi tožnikovi prošnji za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

V tožbi tožnik navaja, da je tožena stranka napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Res je sicer, da je bil v začetku leta 1992 iz Slovenije odsoten, vendar zato, ker se po obisku v ..., kamor je odšel samo z osebno izkaznico, zaradi vojne v Bosni ni mogel takoj vrniti. Vendar to ni bilo po njegovi volji in po njegovi želji. Ves čas, ko je živel v Republiki Sloveniji je bil lojalen, je pošten in delaven in se je tudi popolnoma prilagodil v Republiki Sloveniji. Ker ima ustanovljeno firmo v ..., ki zelo dobro deluje in ima tudi lastno stanovanje, meni, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva, na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu. Zato predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se njegova vloga za sprejem v državljanstvo ugodno reši.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožnikove navedbe, vztraja pri odločitvi, ki jo je sprejela v izpodbijani odločbi, in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, št. 1/91-I in 30/91-I), na katero se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Ker je iz dokazov v spisu, česar tudi sam tožnik v tožbi ne zanika, razvidno, da je bil tožnik od srede februarja pa do konca junija 1992. leta na ..., je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko ni ugodila njegovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožnik, ki se sicer sklicuje na vojne dogodke v Bosni in Hercegovini, je namreč potno listino prejel najkasneje koncem maja 1992. leta in bi se že vsaj takrat lahko vrnil v Republiko Slovenijo. Vendar je ostal v ... še najmanj mesec dni, čeprav, vsaj kar se tiče dokumentov in razmer za to ni bilo več nobene potrebe. Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da v tožnikovem primeru ni mogoče šteti, da ta dejansko živi v Republiki Sloveniji. Je pa dejansko življenje v Republiki Sloveniji eden izmed kumulativnih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki ga določa zakon o državljanstvu Republike Slovenije. Zato je tožena stranka pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Ker je izpodbijana odločba zakonita je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).