Sodba U 1121/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Tržni inšpektor ni stvarno pristojen za izdajo odločbe, da so izpolnjeni pogoji za opravljanje dejavnosti po 147. členu zakona o podjetjih (ZPod).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po nadzorstveni pravici odpravila odločbo tržnega inšpektorja Mestne uprave za inšpekcijske službe ... z dne 11.2.1991. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje navedeno odločbo izdal na podlagi 147. člena zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90, 61/90). Po cit. določbi podjetje ne more začeti opravljati dejavnosti, če pristojni organ ni izdal odločbe, da so izpolnjeni pogoji glede tehnične opremljenosti in varstva pri delu ter drugi pogoji predpisani v skladu z zakonom. Toda za izdajo te odločbe ni pristojen tržni inšpektor, ampak občinski upravni organ pristojen za gospodarstvo. Ker je odločbo izdal stvarno nepristojni organ, ne gre pa za primer iz 1. točke 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), je morala odločbo odpraviti po nadzorstveni pravici na podlagi 1. odstavka 264. člena v zvezi z določbo 1. točke 1. odstavka 263. člena ZUP.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka napačno uporabila predpis, to je 1. točko 1. odstavka 263. člena ZUP. Toda ne glede na to meni, da za sprejeto odločitev tudi ni podlage v 262. členu cit. zakona, po kateri po nadzorstveni pravici pristojni organ odpravi odločbo, ki jo je izdal stvarno nepristojni organ. Tožeča stranka meni, da je to določbo potrebno razlagati v relaciji do 3. odstavka istega člena, kar smiselno pomeni, da lahko določba 1. točke 1. odstavka 262. člena ZUP velja le za primere, ko je odločbo izdal upravni organ namesto družbenopolitične skupnosti. V obravnavani zadevi je sporno odločbo izdal upravni organ in zato ni pogojev za uporabo 1. točke 1. odstavka 262. člena ZUP. Poleg tega ni bilo upoštevano, da se odločba prve stopnje razveljavi po nadzorstveni pravici, če je z njo očitno prekršen materialni zakon ob soglasju prizadete stranke, katerega tožeča stranka nikoli ni dala. O očitni kršitvi materialnega zakona ni mogoče govoriti, če se je organ odločil za eno od možnih razlag zakona o podjetjih, ki v 147. členu določa, da podjetje ne more začeti opravljati dejavnosti v kolikor pristojni organ ni izdal odločbe. V danem primeru je izdal odločbo pristojni organ, ki je vse do oktobra 1992 običajno izdajal takšne odločbe, saj se je drugačna praksa začela uveljavljati šele v novembru 1992. Z izpodbijano odločbo se postavlja pod vprašanje zakonitost poslovanja tožeče stranke v preteklosti in njen nadaljnji obstoj, čeprav takšnega stanja ni zakrivila. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Tožba ni utemeljena.

Zakon o splošnem upravnem postopku, ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis, je bil sprejet leta 1956 (Uradni list FLRJ, št. 51/56) in je bil pozneje večkrat noveliran, trikrat pa je bilo izdano tudi prečiščeno besedilo tega zakona. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje na prečiščeno besedilo zakona, objavljenega v Uradnem listu SFRJ, št. 47/86, medtem ko se tožeča stranka očitno sklicuje na določbe prejšnjega prečiščenega besedila zakona, objavljenega v Uradnem listu SFRJ, št. 32/78.Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da je tožena stranka, ki je odločbo prve stopnje odpravila po nadzorstveni pravici iz razloga 1. točke 1. odstavka 263. člena zakona, uporabila napačen predpis.

Že citirani zakon o podjetjih ne določa, kateri upravni organ je pristojen izdati odločbo po 147. členu tega zakona, da so izpolnjeni predpisani pogoji za opravljanje dejavnosti. Ker ugotovitev teh pogojev ni inšpekcijski ukrep, je za izdajo te upravne odločbe po naravi stvari (20. člen ZUP) pristojen občinski upravni organ pristojen za gospodarstvo. Zato je tožena stranka imela zadostno podlago za izdajo izpodbijane odločbe.

Kot že navedeno je odločbo prve stopnje izdal tržni inšpektor in ne pristojni upravni organ. Po določbi 1. točke 1. odstavka 263. člena ZUP pa se po nadzorstveni pravici odpravi dokončna odločba, če jo je izdal stvarno nepristojni organ. Določba 3. odstavka 263. člena ZUP pa pomeni izjemo od 1. točke 1. odstavka navedenega člena, da se ne more odpraviti odločba, ki jo je namesto upravnega organa izdala skupščina družbenopolitične skupnosti. Zato te izjeme ni mogoče razlagati na način kot določbo 3. odstavka 263. člena ZUP razlaga tožeča stranka, da se po nadzorstveni pravici lahko odpravi le odločba, ki jo je upravni organ izdal iz pristojnosti skupščine družbenopolitične skupnosti.

ZUP v 263. členu posebej določa pogoje za odpravo odločbe in pogoje za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. V obravnavanem primeru je tožena stranka z izpodbijano odločbo po nadzorstveni pravici odpravila dokončno odločbo in ne razveljavila. Zato ni mogoče upoštevati tožbenih ugovorov, da ni šlo za očitno kršitev materialnega zakona in da ni bilo soglasja prizadete stranke, saj so to zakonski pogoji za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici in ne za odpravo odločbe (2. odstavek 263. člena ZUP). Ker sodišče v upravnem sporu presoja samo zakonitost izpodbijanega upravnega akta, ni mogoče upoštevati ugovora, da tožeča stranka ni zakrivila situacije, v kateri se je znašla po izdaji izpodbijane odločbe.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi že citiranega ustavnega zakona smiselno uporabilo kot republiški predpis.